Franci Horvat: ... Tik nad mestom se vzpenja Imbabura (4609 m), malce stran še Cotocachi (4939 m), ... - Vzpon na Fuya-Fuya (4263 m)
Ekvador leži ob Tihem oceanu v osrednjem delu Južne Amerike. Ime je dobil po španski besedi za ekvator, ki poteka skozi severni del dežele v bližini prestolnice Quito.
Država sodi med najbolj revne in manjše dežele v Latinski Ameriki. Ima več kot deset milijonov prebivalcev, od katerih jih 57 % živi v mestih Quito in Guayaquil. Približno polovica Ekvadorcev živi v andskem višavju, druga polovica pa na primorskem nižavju. Goznato ozemlje Oriente je le redko naseljeno. Osrednji del Ekvadorja zavzemajo Andi. Med glavnima andskima verigama (Vzhodna in Zahodna Kordiljera) je dolina, po kateri poteka del Panamerikane (to je cesta, ki povezuje Severno in Južno Ameriko).
Eno izmed najbolj markantnih mest Ekvadorja je zagotovo Otovalo. Poznano je predvsem po sobotni indijanski tržnici, ki je največja v Južni Ameriki. Takrat se mesto spremeni v eno samo tržnico, kjer prodajajo andski, pa tudi džungelski Indijanci. Občasno je zasedba mednarodna, saj Kolumbija ni daleč, le Peruanci imajo malce daljšo pot. Izdelki iz Otovala so poznani predvsem po preprogah, pa tudi po izdelkih iz usnja. Izbira je res izredna, prav tako so pestra tradicionalna oblačila Indijancev, ki pridejo prodajat na tržnico. Če imate možnost obiskati stojnice že dovolj zgodaj zjutraj, boste lahko videli s kakšnimi velikimi in težkimi vrečami izdelkov pripotujejo v Otovalo. Trgovanje oziroma barantanje poteka ves dan in je prava paša za oči, zato ti ostane še dolgo v spominu.
Okolica Otovala je poznana po številnih vrhovih, ki so več ali manj vulkanskega izvora. Tik nad mestom se vzpenja Imbabura (4609 m), malce stran pa še Cotocachi (4939 m), pod katerim leži pravljično jezero Cuicocha, na zahodni strani pa se ponosno dvigujeta Cero Negro (4260 m) in Fuya-Fuya (4263 m), prav na slednjega smo bili namenjeni na »gospodov dan«.
Nedeljsko jutro je bilo umito, tu pa tam kakšen oblaček za dekoracijo, pravo nasprotje iz pred nekaj dni, ko je vsak dan malce deževalo. Po zajtrku smo se z lastnikom hostala, Denisom, odpeljali proti jezeru Mojanda (3750 m). Cesta je bila kamnita in polna lukenj.
V kabini se nas je stiskalo pet gorskih navdušencev, zadnji del terenskega vozila so si prav tako lastili štirje pohodniki. Zasedba je res pisana, voznik je bil Američan, poleg pa še dva Holandca, Norvežanka, Francoz in Angležinja ter trije Slovenci. Miranda, ki je iz Londona ima vse poteze Indonezijke in je prav prijetna sogovornica. Zelo se ji je prikupila Tina, kar nam tudi pove.
Na poti do jezera se je bilo potrebno nekajkrat ustaviti, kajti nudili so se nam prekrasni motivi za fotografiranje.
Denis je parkiral svoje vozilo na parkirišču ob prvi tabli, ki nas je usmerjala proti gori Fuya-Fuya. Razdelil nam je pohodne palice, ki je bila za Tino kar velika, in se postavil na čelo kolone. V prijetnem vzdušju je naša četica korakala po dobri shojeni poti, ki se je vila skozi visoko travo. Naš voznik je imel kar hud tempo, kakor, da bi se mu mudilo k nedeljski maši. Andreja je malce zaostala, pa tudi sam sem zaradi težkega fotografskega nahrbtnika le s težavo sledil. Omeniti pa velja osemletno Tino, ki si je mesto izborila takoj za Denisom. Kar verjeti nisem mogel, kako smelo je hodila po poti navzgor. Naša kolona se je precej raztegnila, čelo je ostalo sicer nespremenjeno, na začelju pa se je menjavala »angleško-slovenska naveza«. Ko smo se bližali sedlu, ki je med obema vrhovoma, sem poklical Tino z namenom, da se ne bi prehitro utrudila. Bilo je kar nekaj solz in razočaranja, ker ne bo več med prvimi. Na pomoč je moral mali plišasti slonček, ki je potolažil prizadeto srce. Na sedlu smo se najprej odločili za težji vrh, kar se je kasneje izkazalo za prevelik zalogaj, z lažjim pa ni bilo problemov. Sam sem sicer najprej skočil na zahtevnejši vrh, nato pa sem se pridružil Tini in Andreji na lažjem. Male sivo modre očke so sijale kot dva bisera, lepo je bilo tudi meni.
Kaj več o andskih vrhovih v Ekvadorju in deželi sami, pa lahko izveste na mojih predavanjih.*
Franci Horvat
* Prvega (o Ekvadorju in otočju Galapagos) bo imel že 12. aprila letos ob 20. uri v kinu Metropol v Celju