V sebio sem vedel, da bom stopil iz vozička
NEVIDNI ČLOVEK
Uživati v prestavljanju svojih meja je nekam nenavadno početje za nekoga, ki se dneve in dneve preklada pred zaslonom, računalniškim ali televizijskim.
Boštjan Urbanija,
PADALEC IZ VOZIČKA
Včasih se pri umnih besedah znajde nelogičnost. Nekam čudno zveni ljudska modrost, ki trdi, da človeku, ki mu zavidaš, ne moreš biti prijatelj. Okoli
Boštjana Urbanije je kopica ljudi, ki jim mirne duše dodamo naziv prijatelja, pisan z veliko začetnico.
Ihanec, ki je preživljal zadnje desetletje in še kanček razpet med dvigom obrti po smrti očeta Franca ter padalskim in potapljaškim športom na nekem višjem, netekmovalnem nivoju, se je 21. septembra leta 2003 znašel pred izzivom, ki mu mnogi nikoli ne bi zmogli biti kos. Prelet Velike planine z jadralnim padalom, rutinski in zanj, ki je že letal s Triglava proti Bohinju, tudi nekaj vsakdanjega, se je končal na skalah v Poljanskem robu. Helikopter ga je prepeljal v klinični center. Od trenutka, ko je treščil v skale zaradi izogibanja drugemu jadralnemu padalcu, je bil ves čas pri zavesti, zato je vedel: nogi sta zlomljeni. Še več so ugotovili po natančnih preiskavah. Ne le nogi pod kolenom, tudi levi in desni gleženj sta bila zdrobljena. Invalidski voziček ga je pestoval med operacijami, noge so mu trikrat operirali.
»V sebi sem vedel, da bom stopil iz vozička, čeprav se je usoda čudno poigrala z mano. V četrtek sem se na fakulteti menil za diplomo, v nedeljo pa sem se razbil,« je pogledoval nazaj mož, ki šteje 34 pomladi in je moral prevzeti domačo ključavničarsko obrt. Do konca fakultete mu je takrat manjkalo samo pet izpitov. Vedno je ustvarjal, recimo s prijatelji je iz starega spačka za smučarsko-tekaški klub Ihan naredil teptalni stroj. V kleti hiše, kjer je bil med drugo svetovno vojno nemški zapor, je uredil prostor za kramljanje ob rezanju pršuta. Obnovil je sto let stare fotelje, v kotu mu igra juke-box na prave vinilne plošče, na eni strani je razpelo z Jezusom, na drugi Tito, drobnarij iz preteklosti, ki jih je očistil pozabe, je veliko. Ne more skriti, da spoštuje nekdanje čase za prihodnost in odmika stene, ker je vedno rušil stene v svojih mislih.
»Nikoli se nisem s športom ukvarjal pretirano tekmovalno. Bil sem bolj individualist. Tekel sem, veslal, hodil na turno smučanje in kolesaril. Le hokej sem igral v moštvu, pa še to zato, ker smo nekoč šli kupit drsalke in palice, da smo igrali na zamrznjenem jezeru v bližini, pa smo se potem znašli v Tivoliju, kjer smo rekreativno zbijali plošček sredi noči. Vedno sem si postavil cilj, ki mi je bil izziv.«
Takšen izziv je bil leta 2002 izpeljan projekt Extreme 2002, ko se je potopil v Piranskem zalivu na najnižjo točko Slovenije, se s cestnim kolesom takoj odpeljal proti Mojstrani, presedlal na gorsko kolo in poganjal do Severne stene, splezal na najvišjo točko Slovenije Triglav in se z jadralnim padalom nameraval spustiti v Bohinj. A je pihal premočan veter in je s padalom peš prišel v dolino. Letenje z najvišjih vrhov je nato opravil čez leto dni, ko je v enem dnevu iz Kamniške Bistrice opravil vzpone na Grintavec, Brano in Planjavo ter z vseh treh poletel s padalom. Skupaj je takrat opravil v enem dnevu za 5405 višinskih metrov vzpona. Vse je počel zase, dokler ni doživel nesreče na Veliki planini. »Ne vem, ali sem se po tistem kaj spremenil. Vedno sem hotel več in zato sem takoj, ko sem le zmogel, šel iz vozička. Več kot pol leta je minilo, da sem se postavil na noge in se začel na novo učiti hoje, čeprav me je pri vsakem koraku bolelo.«
Ker ni obupal nad sabo, se je odločil, Da naredi še kakšen korak naprej. Vrnil se je k potapljanju in maja lani opravil prvi potop po nesreči: »Moram priznati, da mi je gibanje v vodi izredno pomagalo. Bolečine so se zmanjšale in laže sem gledal v prihodnost, čeprav danes presneto dobro vem, kaj pomeni, če si priklenjen na invalidski voziček.«
Spet je zagnal sive celice na fakulteti za strojništvo. V letu in pol je opravil manjkajoče izpite, diploma je pripravljena in ni dvomiti, da bo Ihanec pridobil naziv univerzitetnega diplomiranega inženirja strojništva VII. stopnje. Vnovični polet z jadralnim padalom? »Letenje v ekstremnih razmerah me ne zanima več, to sem razčistil v sebi. Bom pa letel, vendar se ne bom ogrožal.«
Boštjan Fon