Freeapproved - Monika Weingerl: Odločitev, kje preživeti dopust, je pri nama enostavna, povsod tam, kjer se lahko pleza, in s spoznavanjem novih krajev in plezalnih območij
... se vedno odpirajo novi cilji in želje. Le te sva si postavila že pri prejšnjem obisku Pale, zato je bilo kar logično, da nam Pala tudi drugič ne uide.
Napovedano slabše vreme za prvi dan, naju je peljalo na prelaz Rolle, v že znano steno Tagnazze (Flower Power, 6b, 240 m) ki naju je ogrela za naslednji dan. Zapeljala sva se v dolino Canali in že zelo zgodaj začela dostopati proti najinemu cilju Pali del Rifugio (North West Ridge: V, 650 m) in Sass d Ortigi (VI, 410 m), cilj nam je bil namreč povezati obe smeri, saj se na takšen način izogneš tri urnemu dostopu do pod Sas d Ortiga. Zgodnja ura se je izkazala za pravilno, saj se je takoj za nama že nagnetlo navez. V svojem ritmu sva kmalu stala na obeh vrhovih in v 12 urah zaključila turo.
Naslednji dan sva sprva nameravala počivati, vendar naju je premamila ideja o plezanju v Cima Canali, tako sva se podala v kočo Pradidali, do katere naju je skoraj ves čas pral dež. V koči sva imela malo smole, saj je le ta bila polna, tako da sva morala do večera čakati na zasilno ležišče. Vse to bi še prenesla, ampak očitno nama ta kraj ni bil usojen. Pri dostopu do pod stene, namen sva imela plezati Buhlovo poč, se je z vrha usul plaz kamenja na sestopno pot. Izpod stene sva bežala kolikor so naju noge nesle in opazovala še dve kanonadi. 
Od tega trenutka naju je pot vodila le še navzdol in kot sva kasneje od enega plezalca izvedela na sestopno pot pogostokrat pada kamenje in je tam priporočljivo biti hiter. Razočarana sva začela iskati nov cilj za naslednji dan, in le tega našla v Cima Immnik (Bertinelli - Tomasi: VII, 400 m). Privoščila sva si nekoliko udobnejši dostop z žičnico Rosseta, od katere je še uro dostopa do pod stene. Lep in tekoč potek smeri naju je navdušil in polna elana sva sestopila proti San Martinu.
Naslednji dan je bil zopet dan za klasiko v Monte Mulaz (Grey Pillar: VI, 350 m), kjer dostopaš iz doline Venegia, kjer je potrebno tri kilometre pešačiti po cesti, saj je dolina zaprta za promet. Pravila seveda ne veljajo za vsakogar, na primer za policijo. Dejstvo, da se je mimo naju peljal policijski avto naju sploh ne bi motilo, če ne bi višje na dostopu ugotovila, da gredo plezati v isto smer. Odločila sva se, da jih ujameva, kar pa sploh ni bilo tako enostavno, vendar se je na koncu le obrestovalo. Ravno na vstopu v smer jih ujameva in gledajo naju kar malo čudno. Zasoplost in prijazen nasmešek pa je bil dovolj, da naju je šest policistov specialne enote spustilo pred seboj. Prijazno sprejmeva ponudbo in hitro plezava, saj nimaš vsak dan za seboj policistov. Smer je nedvomno ena najlepših v Pali, z eno posebnostjo, in sicer v spodnjem delu plezaš po zelo kompaktnem apnencu, v zgornjem delu pa plezanje preide v dolomit.
Za tem sva se prestavila v Cortino, in se po dnevu počitka podala v Lagazuoi Nord (Via del Drago: VI-, 300 m), ki pa naju zaradi svoje skale ni najbolj navdušila. Naslednji dan je bila na vrsti Tofana di Rosez (Constantini -Apollonio: VII+, 690 m), ki naju je pozitivno presenetila z številčnostjo klinov. Blaž je vse strehe zmogel prosto, zataknilo, pa se je v raztežaju nad zadnjo streho, ko moraš preplezati nenavaden kamin, tako da ta smer bo zagotovo še deležna najinega obiska. Do konca tedna sva nato plezala navrtane smeri, in sicer v Cima dei Bos (Gaudeamus: VII-, 380 m), katera smer na vrhu preide v klasiko Ado. Po dnevu počitka sva nato odšla še pod Tofano Castelletto (Pacchia: VII+, 250 m), kjer je Blaž plezal kar po dva raztežaja skupaj, tako da je bilo smeri še prehitro konec. Zadnji dan pa sva plezala v Col dei Bos (Francesca: 6c, 280 m) in se z še eno lepo smerjo poslovila od Dolomitov.