Slovenske novice, 09.12.05 - Vladimir Jerman: Našli pogrešanega Fortunata Bevca
Dan v novicah
Pasji tulež ob mrtvem Fortiju
Pogrešanega planinca 46-letnega Fortunata Bevca iz Ror pri Gornjem Gradu so našli mrtvega nad tuhinjsko vasjo Golice — Tone Novak iz Zgornjega Tuhinja je v sredo popoldne postal pozoren na pasji tulež v planini — Poklicali so Gornjegrajce, z njimi je prišla tudi Fortunatova žena Zvonka — Ko je poklicala Reksa, je pritekel in tako pokazal, kje je nekaj dni zvesto čakal ob mrtvem gospodarju
Golice, 8. decembra
Iz celjske policijske uprave so sporočili, da so v sredo pozno zvečer našli pogrešanega 46-letnega planinca
Fortunata Bevca iz Ror pri Gornjem Gradu. Žal mrtvega: »Gozdna delavca, ki sta na pobočju Menine planine nad naseljem Golice blizu kraju Kramarica, to je na območju občine Kamnik, opravljala gozdarska dela, sta slišala lajanje. Ko sta po delu odšla v smeri laježa, sta na gozdni cesti srečala psa, ki je ustrezal opisu, objavljenem v medijih, zato sta o tem obvestila policiste iz Kamnika. Ko so se proti kraju, kjer sta gozdna delavca opazila psa, napotili prijatelji in sorodniki pogrešanega, se je pes takoj odzval na njihove klice in pritekel do njih. Po njegovih sledeh so se napotili nad gozdno cesto, kjer so pod enim izmed dreves našli truplo pogrešanega. Zdravnica iz Kamnika, ki je prišla na kraj dogodka, je izključila možnost, da bi pogrešani umrl v sumljivih okoliščinah. Pripadniki gorske reševalne službe so pokojnega z akijem pripeljali do naselja Golice, od tam pa na inštitut za sodno medicino v Ljubljani, kjer bo opravljena sanitarna obdukcija.«
Gručasta vas Golice s približno sto prebivalci leži v zgornjem delu Tuhinjske doline na položnem južnem pobočju planote Menine na nadmorski višini 650 metrov. O tem, da so poldrugi kilometer nad vasjo, po cesti pa kvečjemu tri kilometre, na nadmorski višini približno 900 metrov, našli mrtvega pogrešanega planinca, ni nihče vedel ničesar.
Poštarji pogosto vedo največ, a ta, ki je danes razdeljeval pošto Goličanom, se je le začudil: »A so ga našli!?« in pojasnil: »Vem toliko, kolikor sem prebral v Novicah. Tam pa piše, da ga še iščejo.«
Starejši vaščan nam je povedal: »Poznam Menino. Kotanja je enaka kotanji, vse so enake in mimogrede se zgubiš. Tudi sam sem se, v megli, čeprav je bilo poleti, sredi belega dne. K sreči sem našel markacijo, da sem lahko nadaljeval v pravo smer.«
Nato nam je svetoval, naj o najdenem mrtvem planincu povprašamo lovca Janeza Novaka, po domače Johana, ki stanuje ob cesti približno kilometer pred vasjo: »Morda bi on kaj vedel.«
Pes jih je poklical
Ko smo vprašali Janeza, ali morda kaj ve, kdo bi bil sinoči zraven, ko so našli Fortunata oziroma
Fortija ali
Fortika, kot so ga klicali, je odvrnil: »Seveda vem, saj sem tudi sam sodeloval!«
Povabil nas je v hišo in povedal: »Moj brat Franc, ki je upokojeni gozdni delavec, živi v sosednjem Zgornjem Tuhinju. Njegov sin Tone, ki je sicer v službi v Svilanitu, je včeraj okrog treh popoldne slišal psa lajati s planine. Samo ni lajal, ker je tulil.«
Janez je nadaljeval: »Okrog petih me je nečak obvestil o pasjem oglašanju na planini. Sem rekel, gremo pogledat. Še doma smo bili, ko je v Tuhinju zvonilo k molitvi. Ob tem je pes nehal tuliti. S traktorjem in z avtom, z obema voziloma, smo šli gor po cesti. Ustavili smo tam, kjer sem dan prej, v torek okoli 16.30, stal kakšne četrt ure. V prepustu za cesto smo v snegu zagledali pasje stopinje. Klicali smo psa, pa se ni nič oglasil. Brat je počakal na cesti, jaz sem pa šel po stopinjah kakšnih dvesto do tristo metrov nad cesto v gozd. Ko ni bilo nobenih sledi več, sem se obrnil. Zanimivo je, da sem dan prej med lovom postal prav v tem gozdu, ki mu rečemo Golica in je last sovaščana Ivana Hribernika, za kakšne četrt ure. Pasjih stopinj v torek nisem opazil, tudi pes se ni tedaj nič oglašal.«
Ko se je Janez sinoči vrnil na cesto, pa je nad njo nekaj zašumelo: »Vzamem baterijo in posvetim – evo psa! Potem je luštno k nama prišel, pritisnil se je k mojim nogam, potem še k bratovim. Prijazen pes. Ker nisem vedel, od kod je prišel, sem šel še enkrat pogledat na sled in na pešpot na Smrekovec. No, takrat je pa bratu in nečaku pes ušel. Izginil je in ni se več prikazal ne oglasil, čeprav smo ga klicali tudi z imenom našega psa Reksa. Pozneje smo zvedeli, da je tudi ta pes Reks. Klicali smo ga, toda o njem ni bilo več ne duha ne sluha.«
Potem so uporabili mobilni telefon: »Poklicali smo policista Janeza Petriča, ki je tudi reševalec kamniške postaje GRS. Opisali smo psa in povedal je, da bi to lahko bil pes pogrešanega planinca.«
Potem so poklicali še v Gornji Grad lovca Milana Močnika: »Zmenili smo se, da pridejo Gornjegrajci pozneje sem. Ob pol devetih so šli od tam, tu so bili okrog pol desetih. Zmenili smo se, da pride planinčeva žena, da bo poklicala psa. In ko je zažvižgala ter zaklicala: "Reks!", je takoj pritekel. Videli smo, iz katere smeri je prišel.«
Janez je napotil dva Gornjegrajca: »Pejta tja gor, od koder je pes dol prišel.« Potem pa: »Prec nad nami, trideset metrov nad cesto, je planinec ležal za bukvijo na tleh, na trebuh obrnjen. Nato je Petrič, ki je bil zraven, poklical vse, kar je bilo treba naprej. Potem je prišel mrtvaški avto pa zdravnica, so uštimali vse potrebno pa odpeljali.«
Bevca so našli približno deset minut čez 22. uro.
Zašel in omagal
»V torek zjutraj sva se s sosedom peljala s traktorjem v vrh planine. Pa niti vedela nisva, da koga iščejo. V sredo zjutraj, ko sem bil v Kamniku, sem slišal, ko so se pogovarjali, da pogrešajo planinca,« je povedal Janez in nadaljeval: »Pravijo, da je šel na Vivodnik, pa ga je ujela silno gosta megla, potem je še snežilo in deževalo. Gor je do poldrugi meter snega. Čeprav pravijo, da je planino zelo dobro poznal, je v megli, metežu in nato temi najbrž zašel, obnemogel in tam obležal.«
Janez je skoraj prepričan, da je Fortik videl luči v dolini: »Na tej strani ni bilo take megle, luči je sigurno videl.«
Nesrečneža so našli dobre štiri kilometre zračne razdalje od planinskega doma na Menini: »Do Golic bi bilo približno dva kilometra in pol, več pa ne. Po bližnjici še toliko ni. Do Toneta v Zgornjem Tuhinju, ki je slišal psa, je zračne črte kilometer pa pol, naokrog po cesti pa približno tri.«
Najpretresljivejše, ko so našli mrtvega Fortika, je bilo, kako sta jokala njegova žena Zvonka in sin Dominik: »Ne da se povedati, kako hudo. Toda kaj moreš – taka je usoda.«
Če pa ne bi bilo psa, bi ga našli bog ve kdaj: »Spomladi morda.«
Ko so pozneje iskali sledi, so odkrili, da je Fortik zgoraj prečkal gozdno cesto. Zakaj je ni ubral po njej, je mogoče le ugibati: »Morda je, moker, utrujen in ves izčrpan, ni prepoznal. Ali pa je iskal bližnjico. Ko je padel, ni imel več moči, da bi se še dvignil.«
Ko so ga našli, je bil precej zasnežen: »Po tem se je videlo, da je že dlje ležal tam. Z nedelje na ponedeljek je mogel dol priti.« Bog ve, koliko je prej taval: »Če je zašel, je čudno, da je sploh toliko ven prišel. Če je čez tiste jame prišel, je pa kar čudno daleč prišel.«
Tako je vreme, ki se je iz lepega prevesilo v smrtno zanko, umorilo trdnega kmečkega gospodarja. Njegovo edino razvedrilo je bila Menina planina, ki jo je imel nadvse rad in jo je najbolj ljubil.
Vladimir Jerman