Slovenske novice - Lovro Kastelic: Na Veliki planini buri duhove betonska pot, ki kazi planšarsko naselje.
VELIKA PLANINA – Delavni ljudje za filozofiranje preprosto nimajo časa. To se je izkazalo tudi tokrat, ko je pašna skupnost na Veliki planini staknila glave ter na vrat na nos in brez pretiranega razmisleka, še manj načrtovanja, zabetonirala šestdeset metrov poti skozi planšarsko naselje. Priznavajo, da so se resda nekoliko zaleteli, ampak samo zato, da bi si olajšali delo in da bi njihove krave imele dovolj vode.
Prava afera
Zaradi betonske poti je v teh pregretih dneh nastala prava afera. Novinarji, radovedneži, inšpektorji, redarji in policisti so že dodobra prehodili to ta hip z naskokom najbolj razvpito pot pri nas, in če so planšarji povsem zadovoljni z novo pridobitvijo, se jih nemalo zgraža nad neustreznim posegom v varovano kulturno dediščino. Pastirji ob tem besnijo in izzivajo vse salonske pametnjakoviče, ki iz udobnih pisarn in naslanjačev žugajo in podučujejo, naj se le pridejo na lastne oči prepričat ter spoznat problematiko, zaradi katere so prejšnji ponedeljek pot tako ponosno in samovoljno zalili s svežim betonom! »Poleg dovoza smo želeli urediti še muldo za vodo – za napajanje živine,« se v isti sapi branijo predstavniki planšarjev. Pristojni organi jim vračajo žogico, zahtevajo povrnitev v prvotno stanje, poslali so celo policijo, pravijo, da Velika planina velja za zaščiteno naravno in kulturno dediščino, »zaradi česar je vsak neavtentičen poseg vanjo, kar betoniranje vsekakor je, hud prekršek«. Pastirje, ki so hoteli le najboljše, izpadlo pa je povsem drugače, domala škandalozno, lahko doleti celo od 4000 do 40.000 evrov kazni.
Danes je pastirjev le še 22
Več kot sto pastirskih stanov kaj lahko zavede obiskovalca. »Oh, včasih nas je bilo 62, danes je vseh pastirjev le še 22, da, le toliko nas je še ostalo,« je zavzdihnil 70-letni Jože Spruk. »Nekoč so bile vse bajte polne ...« podkrepi trditev in pokaže s prstom. Danes prevladujejo turisti, kot pravijo lastnikom koč, nekakšni vikendaši, od katerih pa ni prav veliko haska. »To so tisti, ki ne pasejo več.«
Jože, doma iz Bistričice, je začel živino gnati na pašo že v rani mladosti. Kot smo izvedeli od Roberta, še drugega pastirja, je z bogatimi izkušnjami že prava legenda, pravzaprav – starešina. Zdaj je Jože tudi gospodar planine, ki z jasnimi in ustaljenimi odločitvami pripomore, da peščica pastirjev biva v sožitju in slogi, kot eno. Enkrat na teden sestankujejo. Dobijo se v parlamentu, kot pravijo središčni koči. Tam med drugim sklenejo, kje bo kdo pasel, tam so menda zadnjič po ekspresnem postopku sprejeli tudi to, da bodo betonirali!
»Tam na vrhu imamo rezervoar z vodo, do katerega kamion zadnjič ni mogel priti,« je nakazal Robert. »Veste, toliko težav z vodo, kolikor smo jih imeli letos, že dolgo ni bilo. Štirna je skoraj povsem prazna! Čez zimo se tukaj zbira voda, kar bi sicer moralo zadostovati, a kaj ko ni in ni dovolj dežja,« je pojasnjeval.
Tudi luže, kot pravijo vrtačam, so bile nekoč polne, ko so bile vremenske razmere bistveno ugodnejše, danes pa so to le še mlakuže, ki ne zadostujejo več. »Po nekaterih analizah celo z oporečno vodo...«
»Zdi se mi, da je bila ta betonska rešitev vseeno najboljša,« se je Jože v tistem popraskal po čelu, v njegovem glasu pa je bilo zaznati nekaj samospraševanja; med pastirje se je po vsej medijski gonji že naselil rahel dvom o lastni nezmotljivosti, o lastni kmečki pameti. »Druge ni!« pa se je starešina še enkrat zazrl po betonski nakazi. Že lani jim je kamniška komunala s tovornjakom pripeljala kar 120 kubikov vode. Naenkrat jih lahko pripelje 12. »Ne morem gor, ne morem do štirne!« jim je nazadnje očital voznik. Nikakor ni mogel obrniti; krušljiv planinski material ni dovoljeval varne vožnje, varnega manevriranja. »To vodo sem vam pripeljal zadnjič!«
»Občine prav nič ne zanima, kako bomo prišli do vode in ali je bo imela živina dovolj, to jih ne zanima!« sta oba pastirja ogorčeno bentila. »Mi nismo prav nobene škode storili, sebi – le korist,« sta nadaljevala.
Na zagovor na občino
Pašna skupnost se je morala v teh vročih dneh podati tudi na zagovor k predstavnikoma občine, Matjažu Srši in Sandiju Borcu. »A nam drugega nista znala povedati kot to, da bo šla zadeva naprej, da bo policija raziskala in da se njiju to ne tiče!« je dejal Robert in se zdrznil. V daljavi je namreč presenečeno ugledal kamniškega župana Marjana Šarca, ki se je prišel prepričat na lastne oči. Naša sogovornika sta mu brž pokazala srž problema – prazen vodnjak. »Poglejte, lepo prosim!« je županu predlagal Jože. »Vodnjak je prazen, lani nam je na komunali lepo povedal, da nam zaradi nevarnosti vode ne bo več dostavljal. Mi, ki smo odvisni od te vode, smo pred dnevi po hitrem postopku sklenili, da pot prevlečemo z betonom in olajšamo dostop. Očitno smo ga polomili, toda da nas vsi po spisku zdaj obravnavajo kot največje kriminalce?!«
Župan je prikimaval, se deloma strinjal, ve, da so pastirji ravnali v dobri veri, da pa bi morali slediti zakonodaji in o tem posegu prej obvestiti pristojne.
Lovro Kastelic