Večer, 25.01.06 - Jože Praprotnik: Manj znane planinske poti in vrhovi
Manj znane planinske poti in vrhovi
Pentlja nad Lucijo in Portorožem
Na Lucanu so le posamezne hiše, domačije s kakiji, oljkami ter vinogradi, vse pa lepo izpostavljeno soncu
Dopustovanje na naši Obali, četudi nimamo avtomobila, ni obsojeno na kolovratenje po plažah mimo Bernardina do Pirana ali preko Seče do Sečovelj. Največji del poti bomo hodili po lepih, vendar odmaknjenih asfaltiranih cestah, toda prav nič narobe ne boste naredili, če se boste obuli v planinske čevlje, saj bo nekaj tudi malo slabe poti.
Začeli bomo v Luciji, zato si parkirni prostor poiščimo nekje pod Metropolom, kjer tudi ni tolikšne gneče. Od tod se podamo proti Luciji in pri semaforju levo ter pod nadvozom lepo v tisto strmino ob široki cesti skozi res lepo urejeno novo naselje. Zgoraj zavije glavna cesta desno in mi gremo po njej prav do konca, kjer se cesta konča in kjer bomo opazili ozko stezo nekoliko navzdol tudi čez nekaj stopničk, potem pa kolovoz. Vsega tega ni za dvesto metrov mimo stare domačije, ko pridemo do strme asfaltirane ceste na levo in rumenih oznak na tleh. Poleti in tudi spomladi zna biti v tej strmini hudo vroče, na zimo pa se le lepo segrejemo. Ker je vsega enkrat konec, je tako tudi z največjo strmino. Više zgoraj že opazimo, da so strmine na desni še precej prazne, da je še precej prostora za zidavo ali za ureditev oljčnih nasadov, podobnih, kot jih bomo občudovali večji del poti. Zgoraj pridemo na križišče, na zidu iz kraških kamnov pa opazimo povabilo v levo z napisom Strunjan. Že prav, toda mi gremo v Strunjan, na desno. Zdaj smo na nekakšnem slemenu, po katerem vodi cesta. Ta del se imenuje Lucan, tu so le posamezne hiše, domačije s kakiji in kajpada številčnejšimi oljkami ter vinogradi, vse pa lepo izpostavljeno soncu. Cesta vodi proti Maliji, vendar se kmalu na levo odcepi nova cesta, ki vodi skozi Jagodje v Izolo. Zdaj se za nekaj časa poslovimo od gorkote zimskega sonca, saj vodi po severni strani tega hribčka. Ko pridemo do naslednjega križišča z označeno smerjo Jagodje, Izola, gremo levo, čeravno je označeno, da se cesta konča. Nič hudega. Ko se pri tisti hiši res konča, gremo mi kar naprej navzdol po travi, ki se kmalu nadaljuje s precej strmo peščeno stezo tudi mimo zamreženega vodnega zbiralnika, potem pa se obrne v levo in kmalu smo na betonski cesti, ki se spušča proti Strunjanu. Levo in desno rastejo vile novodobnih bogatašev, meni pa pogled bolj beži v daljavo, saj je od tod prav lep pogled čez strunjanski zaliv vse do znamenite piranske cerkve sv. Jurija na izpostavljeni skali. Cesta se polagoma spusti v nižino, za okoli 180 metrov, kolikor je visoko sleme med Lucijo in Strunjanom ter se spodaj kmalu spoji s Parenzano, kot imenujejo Pot zdravja in prijateljstva, ki pešce in kolesarje vodi iz Trsta do Poreča po trasi nekdanje ozkotirne železniške proge. Mi ne bomo dolgo hodili po tej poti, ker leta kmalu zavije levo proti okoli 500-metrskem tunelu, ki vodi v Portorož, mi gremo desno skozi cestni podhod, potem pa ostro levo in čez nekaj korakov še enkrat ostro levo po označeni stezi navkreber. Steza nas vodi med cesto in ograjo avtokampa, potem pa bolj v desno in med nasadi oljk kar strmo nad strunjaskim zalivom, torej po senčni strani. Pod vrhom te strmine najdemo na desni med nasadom oljk leseno mizo in dve klopi, kot nalašč za kratek postanek in okrepčilo. Kolovoz potem kmalu postane kar dobra cesta, saj se vije med vilami in eno domačijo, dokler zgoraj končno ne pridemo spet na asfaltirano cesto, ki krožno vodi okoli tega gručastega zaselka. Zdaj smo nad Portorožem, cesta pa se spušča polagoma proti Belem križu s pogledi na Fieso, dokler kmalu ne zavije ostro levo. Tako bomo napravili ovinek okoli Šentjan. Desno spodaj zdaj pogledujemo na Piranski zaliv in preko njega na Savudrijski polotok ter kajpada na hotelsko naselje Portoroža z marino. Mi gremo proti vzhodu, dokler se cesta polagoma ne spusti v rahlem klancu navzdol na semaforizirano križišče na sedlu nad Portorožem. Tu gremo proti Luciji, a le kakšnih petdeset korakov, potem pa preko glavne ceste in po tisti cesti precej strmo v breg nazaj na Lucan, kjer se cesta kmalu znova zravna in nas polagoma vodi po zdaj že povsem znanem slemenu, prepolnem oljčnih nasadov. Zdaj smo spet dobrih 180 metrov visoko in po kakšnem kilometru tudi ob tistem križišču, kjer bomo na kamniti ograji opazili že znana napisa Strunjan in Lucija. Zdaj je pred nami le strm spust navzdol skozi Kampolin v Lucijo in tako smo napravili prav lepo pentljo nad Lucijo in Portorožem. Vse hoje za približno pet ur.
Jože Praprotnik