Bojan Ambrožič: Geologija zgolj v teoriji je ravno toliko koristna, kot matematika sama zase. Zato smo se bodoči geologi odpravili na teren raziskovat Pohorje in njegovo okolico.
Vodili so nas docent dr. Matej Dolenc ter asistentke dr. Mirijam Vrabec, Petra Žvab, Nastja Rogan Šmuc in Maja Oven. Skupaj so poskrbeli za strokovno in odlično izpeljano ekskurzijo. Vseeno pa čisto vsega niso mogli predvideti ...
Geološka karta Pohorja
Pohorje je naš edini del Alp. "Oprostite! Kaj pa naši visoki Julijci, Karavanke in Kamniško - Savinjske Alpe, kaj ne sodijo k Alpam?" boste vprašali. Odgovor po geološki plati je preprosto ne, ker se kamnine ki gradijo naše "Alpe" ne bi mogli bolj razlikovat od kamnin, ki gradijo ogromna gorstvo Alpidov, ki se vleče od Nice v Franciji prav do Slovenske Bistrice v Slovenije. Našim "Alpam" (ne)upravičeno pravijo (geografi) Alpe le iz razloga, ker so prostorsko umeščene v Alpski prostor. Sicer pa to, kot to rečeno to ni del Alp, ampak skrajni Severovzhodni del Dinarskega gorstva oz. Dinaridov. Obe omenjeni gorstvi ločuje velikanski prelomni sistem imenovan Periadriatski šiv. To je dejansko stik med oceansko Afriško ploščo in kontinentalno Evrazijsko ploščo. Kolizija oz. subduciranje Afriške plošče pod Evrazijsko je bil vzrok nastanek Alp.
Pohorje v (poenostavljeni) osnovi sestavljajo kamnine dveh tipov. Severni in južni del Pohorja sestavljajo metamorfne kamnine paleozojske starosti. V te starejše kamnine pa se je v miocenu, pred 18 milijoni let vtisnila ogromna magmatska intruzija. Kamnine, ki so nastale iz tega ogromnega magmatskega telesa danes gradijo osrednji, najvišji del Pohorja. Posledica te intruzije je bila, da so na robovih magmatskega telesa nastale spet nove metamorfne kamine. Te kamnine pa še zdaleč niso homogene. Magmatsko telo se namreč ni vtisnilo povsod v enako globino, ampak je nagnjeno oz. tone proti vzhodu. Zato so na zahodu Pohorja nastale predornine, na vzhodu pa gre večinoma za globočnine. Da bi bilo vse še bolj zapleteno, so vsa ta velika območja kamnin prepletena s številnimi manjšimi lečami drugih magmatskih in metamorfnih kamnin. Zato je geologija Pohorja tako zelo zanimiva.
Je pa en problem, da je Pohorje relativno nizko gorstvo. Njegovi najvišji vrhovi komajda presegajo višino 1500 metrov oz. nikjer ni višje od gozdne meje. Posledica tega je, da niso nikjer kamnine razgaljene oz. vidne na površju. Zato je raziskovanje Pohorja zapleteno. Kamnine so razgaljene le v soteskah oz. ob potokih. Največjo uslugo pa so nehote naredili gozdarji, ki so Pohorje prepredli z mrežo številnih gozdnih cest. Posledica izgradnje cest so številni cestni useki, kjer so lepo razgaljene plasti kamnin.
Posledica takih stikov kamnin je t.i. kontaktna metamorfoza. Primer smo si ogledali pod smučiščem na Mali Kopi. Karbonatna kamnina je reagirala z granodioritno magmo. Posledica je bil nastanek kamnine imenovane skarn. Gre za izjemno žilavo in trdo kamnino. Kljub naporom jo je bilo z geološkim kladivom skorajda nemogoče razbiti, da bi dobili vzorec. Zato smo po njej udrihali z macolami. Splačalo se je! Namreč to kamnino sestavlja tudi cenjen mineral granati. Našli smo brezhibne primerke velike do 5 mm. Granat je značilen za kamnine nastale pri velikih tlakih in temperaturah.
Če pa se zgodi, da del zemeljske skorje potone v veliko globino, je izpostavljen enormnim tlakom in temperaturam. Lahko se zgodi, da skorja potone tako globoko v plač, da se reciklira in izbruhne na nekem drugem koncu sveta kot sveža lava. Na Pohorju pa se je zgodila to, da se je del litosfere potonjen v zgornji del plača začel dvigovati nazaj proti površju, še ravno zadnji čas, preden bi se stopil. Na svetu je le nekaj deset znanih nahajališč takih kamnin in enega imamo pri nas v kamnolomu Oplotnica pri Slovenski Bistrici. Zaradi svoje pomembnosti ima celo ime Slovenska Bistrica Ultramafic Complex. Določanje pogojev v katerih je kamnina nastala, je petrologom predstavljala poseben izziv. Med tako visoko stopnjo metamorfoze se večina mineralov prvotne kamnine preobrazi ali pa jih zamenja popolnoma drug mineral. Zato se je prvoten zapis kamnine uničil. Še celo diamant ni več obstojen pri takih temperaturah in tlakih. Vendar je petrologom uspelo zaobiti težavo. Našli so manjši balvan t.i. granatovega peridotita - kamnine ki je znana nekoč ležala znotraj teh kamnin. Granat pa je obstojen mineral in s pomočjo njegove analize so določili da so te kamnine nastale pri tlakih, ki ustrezajo globini kar 120 kilometrov. Granatov peridotit s tega nahajališča je le eden dveh znanih na svetu. In res je zelo zelo žilava kamnina. Niti s težko macolo jo nismo mogli razbiti.
Ko govorim o magmatskih kamninah se gotovo sprašujete: "Kje je pa potem (bil) vulkanski stožec? Odgovor je "Ni ga bilo." Večina magme sploh ni predla površja in se je dolge milijone let ohlajala pod površjem. Nekaj magme pa se je kot lava izlilo iz takratnih podmorskih izlivnih razpok v obliki blazinaste lave. Slabše ohranjene primerke blazin te lave smo si lahko ogledali ob cesti.
Če pomislimo na Pohorje največkrat pomislimo na granitne kocke ali pa na tonalitna pročelja in cestne robnike. Z "granitnimi" kockami je tlakovana večina mest ter ovinki na prelazu Vršič. V zadnjem času pa so postale poznane po tem, da so študentje z njimi razbili pročelje parlamenta. "Tonalit" pa v obliki plošč krasi pročelja številnih slovenskih zgradb. Žal pa gre v obeh primerih za hudo zmoto. Namreč "granitne kocke" niso iz granita in "tonalit" ni tonalit. V obeh primerih gre za isto kamnino in sicer granodiorit. Obe napačni imeni sta se prijeli zaradi napak geologov v preteklosti. Značilno bele žile, ki sekajo sivkasto kamnino pa so iz aplita ali pegmatita. To kamnino pridobivajo že od začetkov prejšnjega stoletja kamnolomu Cezlak. Ocenjene zaloge pa dovoljujejo izkoriščanje vsaj še za nekaj desetletij.
Nedaleč od tod leži kamnolom čizlakita Stari Pruh ali Cezlak II. Znane kamnine zelene barve, ki je zmotno dobila ime Čizlakit, namesto Cezlakit. Temnozeleno barvo ji daje mineral rogovača. Petrologi pa čizlakitu strokovno pravijo kremenov monzodiorit. Kamnolom je zaradi izkoriščenosti prenehal obratovati že leta 1958. Tu se da tudi dobiti minerale berile in njegove modre draguljarske različke akvamarine. Tudi nam je uspelo najti nekaj manjših primerkov.
Nazadnje smo si ogledali še Rimski kamnolom marmorja v Bistriškem Vintgarju. Ime "Rimski" je dobil upravičeno, ker so arheologi dokazali, da so ta kamnolom uporabljali že Rimljani. Iz tega kamna naj bi bila tudi poznorimska nekropola v Šempetru. Marmor je sicer metamorfna kamnina, ki nastane z metamorfozo karbonatnih kamnin. Pri tem kristali kalcita ali dolomita rekristalizirajo v večje kristale. Rimski kamnolom je sestavljen iz kalcitnega marmorja, ki ga sekajo pegmatitne, aplitne in granodioritne žile.
Vendar med trodnevno ekskurzijo nismo čisto pozabili, da poleg kamnov obstaja tudi živi svet. Zvečer se je pilo na to kar smo čez dan našli. Sam pa sem lepe in mehke Pohorske trate izkoristil za odlične treninge gorskega teka.
< Takole zgleda lep geološki pozdrav,
Bojan Ambrožič