Janez Pikon: Zgodi se, da v gorah po dolgih urah zagledaš svoj cilj. Dolgo si ga čakal, za vsakim bregom, ovinkom morda, in upal, da se ti odpre. Končno prideš na sedlo, kjer se ti nasmehne tvoj ljubljeni kraj. Zdaj je nenadoma pozabljeno vse. 
Prispel sem na majhen preval. Kar padlo je z mene. Najprej nahrbtnik, potem je ugasnila žeja in pogled je pil, kar mu je točila narava. Večerne sence so rdele na ostenjih Tosca in Vernarja. Pod njima je samevala hiška - Vodnikov dom nad Velim poljem. Zdaj veste, kam sem bil namenjen. Zgodaj zjutraj sem odšel z Vogarja na Pršivec. Spodnje Bohinjske gore so si pravkar nadevale rožnato rdeči jutranji žar. Z vsakim trenutkom so bile svetlejše. Vroč dan se je obetal. Kmalu za kočo me je sprejela gozdna svežina. Bohinjski gozd je še spal svoj jutranji spanec. Le tu in tam so hitre noge v podrastju dale slutiti, da gozd živi. Srne! Na gozdni poseki sem se srečal s srnjakom na paši. Plaha žival je komaj verjela svojim očem. Dolgo je še bokala v zelenju. Revež. In nič mu nisem hotel žalega.
Jutranja rosa boža noge. Malo človeških nog je letos tlačilo to stezo. Zaraščena je, žive duše ni na spregled, pa tako lepi pogledi! Skozi gozdna okna se sonči Vogel, Bohinjsko jezero še zastirajo meglena vela, Komna se smeje z Bogatinom, okrog mene pa še senca in hlad. Hvaležen sem gozdu.
Malo pod Pršivcem naklonina skoraj zahteva uporabo rok, tako da vrh ne more biti daleč. Na travnatem robu zagledam piramido. Še nekaj vrtač in že sem pri njej.
Obožujem ta razgled. Daljava tekmuje z načrti in srce z lepoto.
Na severu Triglav. Nekaj silnega je skrito v tem gorovju. Treba je doživeti, nekaj čutiti, da vse to spoznaš in doumeš. Ni reven, kdor je v takih trenutkih odkril samo nekaj trenutkov kratkotrajne življenjske sreče.
Bohinjski gozd me skrije v zelenje do planine Viševnik. Koliko srečne poezije je skrite v tej planini! Stanovi sanjajo. Koliko preprostosti je skrito v njih. Vsak zapah, vsaka ograja se ti zazdi umotvor. Napak bi bilo, če ne bi bilo vse tako, če bi tam bila deska, ki zdaj manjka, če bi tam bila vrata, kjer zdaj niso.
Sedem pred starikav planšarski stan. Planinske nevihte so obelile deske. In koliko zim je že pokrilo ta ohišja? Čez travnato sedelce se spustim v gozd. Pogozdeni kras daje slutiti svoj čar na vsakem koraku. Zahodno se cepi pot na planino Ovčarija, pa danes ne maram nanjo. Čez čas me sprejme planina Pri Jezeru. Zadružni dom domuje sredi trate. Živina pozvanja v pomladanski dan. Jezero se je že osvobodilo ledu in v plitvinah se drstijo ribe. Moja senca z brega jih bega. Urno hite v temnozeleno jezersko globino. Blažen mir je razlit nad jezerom.
Pastirski poklic je skoraj izumrl. Tudi zapuščeni stanovi pričajo o tem. Živina se pase sama. Turizem v dolini da boljši zaslužek. In pastirska romantika Jalnovih romanov postaja zgodovina... Žal ne samo literarna.
Pot do planine v Lazu vodi nad vzhodno obalo jezera. Sprva se vijuga čez kamenje in debla, ki jih je zmogla starost, potem pa te povede po zeleni dolini, ki drži tja pod pobočja Debelega vrha na severu.
Samotna je hoja po teh krajih. Zunaj planine še zvonca krav ne čuješ. Malokdaj se tu čuje glas pastirja ali osamelega planinca. Ti kraji so tako oddaljeni od uhojenih poti na Triglav. Tu bom počival, da opoldanska pripeka mine. Izberem si Štrosov stan blizu studenca. Preprost zapah me sprejme v predverje.
Opoldanska tišina uspava telo. Niti ptič ne cvrkutne. V tej samoti čujem samo svoj dih in utrip srca. Živega bitja ni na planini. Tu si sam vse in nič.
Šele popoldne grizem strmino Ogradov. Vročina še ima svojo moč, zato so koraki počasnejši. Na sedlu pričakujem pogled na planino Velo polje, pa se motim. Le divji svet zre vame. Kje vodi prehod v dolino?
Na zemljevidu je pot, na terenu pa jo je preraslo rušje. Daleč okoli nikogar, samo človek in gore. Koliko sreče in opoja je skritega v tem? In koliko je šele vredna samostojnost v gorah?
Ko roka razgrne in noga obide marsikak rušnat grm, tudi stezica ni več neznanka, dokler skoraj na dnu pod steno, in to strmo, izgine. Zdaj te vodi le čut. Markacij tu ni. Nekaj Kiplingovega moraš imeti v sebi: Išči in poglej! V tej samoti macesnov in rušja si tako prepuščen sebi, da polemiziraš s seboj. Uganko zveš, ko prideš na opuščeno planino Jezerc.
Pri koritu prepodim dva gamsa. Le kam neki je zašel dvonožec?
Stezica me popelje na Preval po razgled. Ali more biti še kje lepše? Koliko je takih srcu dragih krajev? V hipu preblisneš spomine, zadnji ti je vedno najlepši. V hipu je pozabljeno vse hudo, vročina, žeja, napori. Zaradi takih trenutkov hodimo v gore, ko se ti razdaja nebo s svojo sinjino in gore s svojo obliko.
Prihodnje leto me je zvabilo spet, saj nisem spoznal še vseh bohinjskih planin. Ogleda sem se loti! z blejske strani.
Krnici ob vstopu v dolino Radovne sem namenil prvi postanek. Vroč dan se je ponujal z neba in prijetno je dela senca pod hruškami ob poti na Pokljuko. Pogled je raziskoval sotesko Radovne, ki je šumela v dolini. Obisk sem ji obetal, kdaj v jeseni, ko se potok ogleduje z barvo neba in šumi zlato listje po bregovih Pokljuke in Mežakjle.
Hoja od Šport Hotela do Rudnega polja je sprehod. Noge čakajo, da zagrizejo v strmino. Za lovsko kočo nad Rudnim poljem me sprejme tišina. Jesen je, ko planinskega vrveža na Triglavskih poteh ni več. Posamujem nad dolino in pogled plava čez Pšinc tja do Spodnje Bohinjskih gora.
Hoja na Studorski Preval je zložna. Na prevalu odkrijem markirano pot čez (preko) Draške vrhove in zapišem si jo v spomin. Višinska promenada pod Toscem nad Dolino Voje je razgledna. Skoraj vodoravna je, in srce in pljuča uživata v svojem ritmu. Največje bogastvo gorništva je uživanje razgleda v gorah. In najsvetlejši spomin je doživetje, ki ne vpraša, zakaj se je rodilo. Ta doživetja so naše vodilo po gorskih poteh, ki še pridejo na vrsto. Vselej so drugačna in zato tako draga. Taka nam ostanejo še dolgo potem, ko čas odmakne dogodke v sivino pozabe.
Za zadnjim ovinkom me sprejme planina Velo polje, naša najlepša gorska kotlina. Strumno zelene macesni, nad njimi pa bajajo velski vrhovi. Triglavska oplečja krije meglica in širna pobočja ne izdajajo živega bitja. Poslednje snežišče zavre korake. Zaprte polknice vzbude sum. Ko pridem do koče, se sum sprevrže v dejstvo. Planinski dom je zaprt! Tudi sirarna pod kočo. Jaz pa sem dobil najodgovornejšo informacijo, da je dom oskrbovan.
Sončni dan me tolaži in studenček za kočo me odžeja. Imel sem namen prespati v Vodnikovem domu in naslednji dan obiskati vse planine do Vogarja. Ura je bila dve popoldne. Naj jih obiščem danes in morda prenočim na kateri? Misel je vabljiva.
Zdaj mi je tudi tako lepo in Triglavski svet mi spet sije v sončni luči. Zelena kotlina planine Velo polje me potegne na sončni pašnik. Pod lovsko kočo občudujem požiralnik, višje gori jezerce od nedavnega dežja, in že sem pri Mišeljski planini. Kaj ko bi prenočil tu?
Odrinem vrata zidanega planšarskega stanu. V kotu dračje, razmetane klopi, staro ognjišče, nedaleč žubori studenec. Ugodni pogoji, čeprav je bilo še včeraj na Kredarici - 1°C.
Nič se mi ne pozna, da imam že šest ur hoje v nogah. Torej naprej! Pod Prevalom se napijem studenčnice in sopiham med macesni navzgor. Popoldanske sence Škednja me sprejemajo v svoje hladno varstvo.
Razmišljam, od kje je pogled na planino Velo polje najlepši? Videl sem ga že z Doliča, s Triglava, s Konjskega sedla in z Vodnikovega doma. S tega mesta, kjer stojim, ga gledam drugič. Zame je najlepši. Žar umirajočega dne v ostenjih Vernarja in Tosca, Triglavski svet v meglicah in samotni macesni v Velski kotlini čarajo občutek sanjskega sveta. Izgubljen si v tem svetu in svojih občutkih. Videti take gore, pomeni biti tudi sam delček njih.
Daleč je bil še Vogar, čeprav je bil sestop na Jezerc vprašanje časa. Od tu sem nameraval na planino Krstenice. Na skali sem opazil napis Krstenice. Odločil sem se za pot v smeri doline in lepa pastirska pot me je privedla na to planino.
Gozd dobiva skrivnostne podobe, da človeka zazebe, ko nenadoma zašumi veter v vejah. Ko se steza približa stenam, zaropotajo kamni. Visoko nad menoj bežijo gamsi.
Po zemljevidu moram še pred planino v Lazu zaviti severno. Zdaj budno iščem to razpotje. Debeli vrh (2392 m) že riše svojo silhueto v večerno nebo, ko prihitim na razpotje. Nižje doli se kažejo planšarski stanovi planine v Lazu. Zdaj nimam časa, da se spustim k njim, čeprav imam v spominu studenec z izvrstno vodo.
Nadaljnja pot k pašniku Blatca teče skozi gorski gozd. V globinah gozda odpirajo skale svoje votline. Steza je zapeskana in trudne noge iščejo mehkejšo stopinjo. Šele nad pašniku Blatca se steza položi. Visoko nad Dolino Suhe me pripelje na planino Hebad.
Ko prično rdeti vrhovi Spodnje Bohinjskih gora, stopim čez prag planinskega doma na Vogarju. Naslednji dan sem sestopal v dolino. Dolgo sem posedel pri spomeniku padlim nad Staro Fužino. Megla je ležala nad jezerom in silila še daleč v bohinjsko kotlino. Betonski podstavek spomenika je vabil. Spominjam se, kako sem si pred leti po turi na Mont Blanc zaželel Vogarja. Tako kot takrat je tudi zdaj bila za menoj dolga tura. Razmišljal sem, v čem je čar dolgih napornih vzponov. Že večkrat sem se vprašal sam ali v družbi, kaj nas je v takih razmerah vleklo v gore.
V takih svežih jutrih najdeš odgovor. Srce se je umirilo od prestanih naporov, jutranja svežina okrepila moči in pogled zdaj počiva na včerajšnjih potih. Prijetno de zavest, kje si hodil, kaj si zmogel.
PD BOHINJSKA BISTRICA
Planinskemu društvu in Koča dr. Janeza Mencingerja na Ravnah se z izgradnjo žičnice na Koblo odpirajo boljši časi. Čeprav Koča dr. Janeza Mencingerja ne izkazuje izgube, dohodki od nje ne zadostujejo za povečavo koče. Cesta pozimi ni bila plužena, kar se je poznalo na prometu. Težave so tudi s primernim oskrbniškim kadrom. Društvo se je zavzelo za prevzem in obnovo bivše Mallnarjeve koče, katere temelji so še vidni, ker je zaradi lege in snežnih razmer primerna za smučarje - planince. Nekateri člani se zavzemajo tudi za obnovo planšarske koče na Suhi planini in na Zadnjem Voglu. Na društveno prošnjo je že prišel pozitiven odgovor od kmetijske zadruge v Srednji vasi za prevzem planšarske koče na Zadnjem Voglu.
MO je še vedno brez pravega vodnika. Problem je v tem, da mladina, ko nekoliko odraste, gre na študij ali delo v večje kraje. PD šteje zdaj 542 članov, 31 članov več kot leta 1967. Po poročilu nadzornega odbora je bila vsa društvena korespondenca pravočasno rešena in finančno poslovanje v redu. Za novega predsednika je bil izvoljen Janko Lapanje, za častnega člana društva pa njegov dolgoletni predsednik Janko Torkar.
Vir: besedilo: Tone Strojin
Janez Pikon