Večer, 26.08.2005, Po svetu: Pogled izza meje
Pogled izza meje
Planinci dobrodošli, turisti pa še ne
Letos s počitnicami ni bilo kaj prida. V času velikega šmarna, ko si, za italijanske razmere skoraj obvezno, vsako leto vzamem nekaj dopusta, je bilo vreme zanič, saj je bilo več dežja kot sonca, poleg tega pa se mi je nabralo še nekaj zaostalega dela. Tako si nisem omislil običajne nekajdnevne ture po gorah, pač pa le kakšen kratek izlet. Naneslo je, da sem šel na Bohinj in, ker sem imel nekaj ur časa, sem se povzpel z žičnico na Vogel, od tam pa se kratko sprehodil. Tistega dne je bilo vreme lepo, sončno, ampak ne prevroče, tako da je bilo kar prijetno.
Pač pa niso bili prijetni vtisi, ki sem jih tistega popoldneva dobil. Na primer terasa hotela na Voglu, ki je nedvomno ena najlepših razglednih točk v Sloveniji, in vtis zapuščenosti, zanemarjenosti, ki jo pušča turistu. Le kaj si mislijo številni tujci, ki si od tu privoščijo razgled, ob neurejenih tleh, zidu polnem razpok, skratka skrajni nemarnosti na točki, ki bi morala biti čuvana kot eden turističnih biserov v Sloveniji? No, če se potem sprehodiš naokoli, ugotoviš prav tako veliko zanemarjenost. Edinole smeti ni naokoli, ampak vse ostalo daje vtis velike zapuščenosti. Res je, da je tu turizem številčen predvsem pozimi, in da verjetno smučarji več potrošijo kot poletni izletniki, vendar to še ne more biti razlog, da za poletne turiste ni poskrbljeno tako, kot se spodobi. Na primer z ustrezno sprehajalno potjo, po kateri lahko gredo tudi tisti, ki imajo težave s hojo, in, zakaj ne, tudi turisti na vozičku, saj imajo menda enake pravice kot ostali. Ampak o tem v slovenskih gorah ne razmišlja nihče.
No, da se bodo krdelom slovenskih planincev naježili lasje, bom sedaj napisal, da res ne vidim razloga, zaradi katerega ne bi smeli tovorne žičnice od slapa Savice na Komno spremeniti v žičnico za turiste. Vzpenjanje na Komno je dolgo, utrudljivo in dolgočasno, s Komne pa so sprehodi čudoviti. Pripeljati turista na izhodiščno točko pa je osnovno načelo sodobnega turizma. Ljudje nimajo vselej na razpolago po več dni, pa tudi turisti, ki so nameščeni v hotelskih kapacitetah, denimo v Bohinju in okolici, radi gredo na enodnevne izlete, a se zvečer prav tako radi vrnejo v hotelsko ali drugače najeto sobo. Če govorimo o turizmu, moramo zanj tudi nekaj dati, in zdi se mi, da je prav Dom na Komni najboljše izhodišče za sprehod po Triglavskem narodnem parku. In navsezadnje ni nikjer zapisano, da se moraš za uživanja lepot narave preznojiti in dodobra utruditi, še zlasti ne, kadar želiš to naravo ponuditi turistom.
In tu je seveda jedro vprašanja: ali želi Slovenija svojo naravo ponuditi turistom? Mislim, da jo mora, in da se ji to izplača. Seveda z vsemi zaščitami, da je ne bodo turisti izmaličili. Te pa dosežeš tako, da naravo urediš, jo primerno opremiš, pripraviš poti tako, da se ljudje ne bodo spotikali ob vsakem koraku, urediš nekaj počivališč s košaro za smeti, ki jo seveda redno tudi prazniš, točno določiš, kod ljudje lahko hodijo in kod ne, na koncu pa poskrbiš za nadzor: nekakšno gorsko policijo, ki bi pazila, da bi turisti določila res spoštovali.
No, da ne bo kdo rekel, da govorim v prazno, naj povem, da sem nekaj podobnega videl v Južni Afriki, v okolici Capetowna, in imel sem vtis gostu prijaznega okolja, ki ga seveda omejuje, ker je park pač zaščiten in v njem ne moreš početi, kar bi hotel, ampak mu tudi omogoča, da uživa naravo, ne da bi moral biti za to posebno opremljen, brez nahrbtnika in brez gojzarjev.
Ampak, ponavljam, prepričan sem, da so slovenski planinci medtem že vzrojili, saj so prav prepotene srajce, nahrbtnik in gojzarji tisto, kar planinca ločuje od turista. V naših gorah so planinci vselej dobrodošli, turisti pa še ne.
Bojan Brezigar, Trst