Martina Čufar: Šest mladih se je v petih dneh naučilo veliko novega - Mladim, ki so začeli plezati na umetnih stenah je naravna skala pogosto neznanka in...
»Stena je kot živo bitje, ki testira naš pogum in vnemo, tako da nas postavlja pred
vedno nove izzive in področja neznanega, ki jih moramo premagati« - Lynn Hill
Plezalni tabor Kotečnik 2007
Od 22. do 26. junija je bil v Kotečniku prvi plezalni tabor Komisije za športno plezanje PZS. Šest mladih plezalcev se je v petih dneh naučilo veliko novega o plezanju v skali, pristopu k treningu, nastajanju novih smeri…
Športno plezanje se je začelo v skali in kljub velikemu razmahu umetnih plezalnih sten skalno plezanje ostaja duša plezalnega športa. Mogoče v skali ne pridobimo toliko fizične moči, kot jo na previsnih umetnih stenah, nam pa zato skala nudi toliko več drugih izzivov.
Ker je mladim, ki so začeli plezati na umetnih stenah naravna skala pogosto neznanka in jih je strah, se je KŠP na pobudo selektorja mladinske reprezentance Boruta Kavzarja odločila, da organizira plezalni tabor v Kotečniku. Namen tabora je bil v petih dneh mladim skalno plezanje toliko približati, tako da se bodo kasneje tudi sami večkrat odpravili plezat v naravo.
Tabor je bil odprt za vsakogar, ki je dopolnil 12 let. Prijavilo se je le šest otrok starih do 17 let. (Upamo, da bo to poročilo o naši aktivnosti naslednje leto privabilo večje število tistih, ki si želijo kvalitetnega in poučnega plezanja v skali.)
Gostitelj tabora je bila kmetija Tratnik s prijazno gospodarico in odlično kuharico Albino, ki nas je vsak dan razvajala z dobrotami. Zjutraj nas je prebudil vonj sveže pečenih rogljičkov, zvečer pa smo napolnili želodce (in mišice) z večerjo po našem izboru. Otroci so dejali, da je to hotel s šestimi zvezdicami.
Zdaj pa k aktivnostim.
Najbolje da jih doživite skozi občutke otrok:
Katja Krejan, 17 let
1. dan:
Ko smo prišli v »kamp« nas je prijazno sprejela Martina Čufar. Nato smo postavili vsak svoj šotor. Veseli smo tudi bili, ko je prišel Borut Kavzar s svojim sinčkom Domnom. Sledilo je kosilo, ki ga je pripravila prijazna gospodinja domačije. Po kosilu smo pripravili opremo za plezanje in odšli v plezališče. Hodili smo dolgo časa, saj smo odšli v zelo oddaljen sektor imenovan Kača, nato pa še v sektor Pisani svet. Ta dan smo plezali predvsem malce lažje smeri. V plezališču smo bili do večera potem pa smo se počasi vračali v kamp, kjer nas je že čakala večerja (palačinke). Za piko na i pa smo si po večerji ogledali še nekaj plezalnih filmčkov. Spat smo se odpravili utrujeni in željni novih uspešno preplezanih smeri.
2. dan: Zbudili smo se okrog 7 30. Nato je sledila jutranja telovadba, ki jo je vodila Martina. Še posebno mi je bila všeč vaja Pozdrav soncu, čeprav tistega jutra sonca še ni bilo, saj je ponoči deževalo. Po jutranji telovadbi nas je čakal obilen zajtrk. Na mizi je bilo vse kar smo si zaželeli. Gospodinja nam je vsako jutro spekla sveže kifeljčke. Po zajtrku smo se pripravili na plezanje in odšli v plezališče. Plezali smo v sektorju Kolomon. Po dobrem plezanju smo odšli nazaj v kamp. Po večerji pa sta nam Borut ter Martina pripravila predavanje. Borut o načinu plezanja v skali, Martina pa nam je predavala o svojem plezanju poči v Ameriki. Po predavanju smo lahko počeli, kar smo hoteli, nato pa smo se zaspani odpravili spat.
Živa, 12 let
3. dan:
Za nami je še en lep plezalni dan. Svoje plezanje smo popestrili s plezanjem čisto nove smeri, ki smo jo ocenili s 6a+. Albin Simonič nam je pokazal, kako se vrtajo nove smeri. Bilo je zelo zanimivo. S svojo »novo« navezo (Katjo) sva potem, ko smo prišli v naš sektor pričeli s plezanjem Indijanke. Danes mi je bilo plezanje še posebej v užitek. Razlog je bila moja najtežja splezana smer (na flash) doslej, Indijanka 6b. Martina je zelo prijazna in nam vedno pomaga s kakšnimi uporabnimi nasveti. Super! To je THE BEST plezalni tabor.
Miha Česnik, 14 let
5. dan: Vstali smo ob pol osmih in zopet sem bil jaz zadnji. Najprej smo naredili pozdrav soncu.
Nato smo pospravili šotore in odšli zajtrkovati. Sledilo je plezanje. Šli smo v sektor Oboki.
Jest sem tam splezal 7 smerc. Ogrel sme se v 6a+. Preplezal sem tudi 7a in skoraj bi tudi Strop 7a+ .
V prvem poskusu smerce nisem preplezal, ker sem noge dal preveč visoko. Ko sem pa videl Martino, kako je rešila problem, je potem tudi meni uspelo. Ob 15.00 smo končali s plezanjem naredili 2 skupinske slike in šli v kamp.
Tam smo počakali starše, napisali katere smerce smo zlezli in nekaj pojedli.
Škoda ker je bilo tabora tako hitro konec, ker bi rad ostal še kakšne par dni :)
Kritike: Edino to mi ni bilo všeč, ker sem moral tako zgodaj zbuditi.
Pohvale: Je bilo kar vse dobro :)
Katja dodaja še tole:
»Plezalni tabor v Kotečniku mi je bil zelo všeč. Vesela sem bila, da smo bili pod vodstvom zelo dobrih plezalcev (Martine Čufar, Boruta Kavzarja ter Simona Margona). Vsi trije so nas ob napakah popravljali in nam svetovali kako naj napake rešimo oz. odpravimo. Na taboru nam ni bilo nikoli dolgčas, saj smo vedno nekaj počeli. Veliko smo plezali in nabirali izkušnje. Albin Simonič nam je tudi pokazal kako nastajajo nove smeri v plezališču in nam dovolil, da smo sami ocenili in poimenovali smer Borat 6a+ (anagram "tabor" in skoraj ime pobudnika tabora, Boruta).
Zanimiv je bil tudi dan počitka, ko smo odšli v Ljubno ob Savinji, v športni center in se peljali s kajaki, nato smo igrali odbojko ter se nazadnje še kopali v reki. Tudi hrana je bila dobra, saj je za njo poskrbela prijazna gospodinja domačije na kateri smo bili.
Tabor mi je bil tako zelo všeč in ni mi žal, da sem se ga udeležila.«
V štirih plezalnih dneh so povprečno preplezali 22 smeri, vsi so izenačili, nekateri tudi presegli svoj osebni rekord.
Res je bilo lepo delati z otroki, ki so bili željni napredka in so bili odprti za vse nasvete, ki smo jim jih dali. Upam, da smo jim skalo toliko približali, da se bodo zdaj sami pogosteje in z manj strahu spoprijeli z njo.
Martina Čufar
Vse je pod nadzorom (Borut Kavzar)