DEŠ - Sandi Pelko: Že leta in leta sem imel nepopisno željo obiskati azijski plezalski raj. Slike ki sem si jih ogledoval po spletu so bile naravnost čudovite in na trenutke sem pomislil, koliko računalniške obdelave je bilo na njih. ... Stene so ležale tik ob morju, poleg njih peščene plaže in izza sten kapniki raznolikih oblik in barv.
Ni kaj, to moram videti in se prepričati na lastne oči in že brskam po forumih in reportažah na spletu in kar se da hitro ugotovim, da je višek sezone za plezanje v zimskem času in sicer decembra in januarja. V teh dveh mesecih se temperature gibljejo okoli 30 stopinj, relativno malo dežja in vlage in temperatura morja okoli 27. Po tem podatku sem postal še toliko bolj vesel, saj sem človek, ki uživa ob višjih temperaturah in nisem ravno pristaš zime, ki trenutno vlada v Sloveniji. Nisem zdržal veliko več in že sem rezerviral karto in v začetku decembra poletel proti raju.
Po dvanajstih urah letenja in nekaj minutnim vožnjem s čolnom sem le prišel na polotok Tonsai. Prvi vtisi in pogledi, mi bodo verjetno vedno ostali v spominu. Ne morem jih opisati z besedami, saj ne obstaja takšna beseda, ki bi lahko opisala takšno lepoto. Sama pokrajina in ambijent je v živo še lepši, kot na slikah in tega si niti v sanjah nisem predstavljal.
Dolgo časa sem strmel v stene in plezalce in že občutil rame, saj nisem navajen imeti 30 kilogramski nahrbtnik na sebi in hitro odhitim proti »hotelu« v katerem bom prebival. Tu pa kar hitro padem na realna tla: kam sem prišel in kakšni so standardi na tem polotoku. Sprejme me prijazni lokalec Tim mi razkaže, se zmeniva za dobro ceno in ni kaj moral sem se sprijazniti s prostorom, ki sem ga dobil. Moja hiška če jo primerjam z našim standardom je kot kakšna drvarnica za drva ali orodje. Narejena je iz bambusa katerega krasijo številne luknje, tla so lesena, streha ima manjhe luknjice in kar je najlepše, da v njej poleg mene že dober mesec prebijajo raznične male živalice. Imam kar nekaj gekonov, različne plazilce ki so podobni našim martinčkom, mravlje, ogromne pajke, komarje in na koncu še podgano, ki mi že štiri dni krade hrano in uničuje obleke. Z vsem tem sem se sprijaznil, saj živim v džungli in vem da zelo malo časa prebijem v prostoru, zato se naj njih ne oziram. Mogoče bi lahko še omenil, da stalne elektrike ni in da imam 30 metrov stran od mojega doma agregat, ki začne delovati ob 18. uri in vse do dveh zjutraj in skrbi da imamo elektriko. Tih ravno ni a po nekaj dnevih se navadiš nanj. Tople vode tudi ni in tudi sama voda ni pitna, saj zaradi celoletnih visokih temperatur bakterije ne umrejo, zato je potrebno piti ustekleničeno.
Ob končni nastanitvi me je naslednje zanimalo kje in kaj vse bom plezal v tem času. Tonsai ponuja skoraj vso vrsto plezanja. Od ravnih sten, previsnih in stropov. Imamo možnost večraztežajnega plezanja, plezanja nad vodo (DWS) in bolderiranja. Tako ima vsak možnost najti nekaj zase. Težavnosti so raznolike, a lažjih smeri resnično ni veliko in če že so te smeri zasedene. Poiskal sem nekaj zase in že v prvih dneh spoznal, da so ocene tukaj na mestu in ne lažje, kot si mi zatrjevali plezalni prijatelji iz Slovenije, ki še nismo bili tukaj. Po vsem tem času od leta 1990 ko se je plezaje tukaj pričelo, so ocene kot kaže že korenito popravili.
V prvih nekaj dneh sem začel s plezanjem na najbolj znani in najtežji steni, kjer prevladujejo samo sedmice in osmice in iz dneva v dan občudoval nekatere plezalce, ki so z lahkoto premagovali probleme. Počasi sem jih začel spoznavati in spraševati za nasvete. Na tem delu namreč plezajo več ali manj isti ljudje, saj so smeri nekoliko težje in prehud zalogaj za večino tukajšnih plezalcev. Sprva sem spoznal korejsko ekipo, potem izralesko, avstralsko in še in še bi lahko našteval. Kar imajo skupnega je to da še nisem srečal človeka tukaj, ki ne bi vedel kje je Slovenija. Najbolj so me presenetili prav Korejci, ki so trenutno po mojem mnenju najboljši tukaj in nekateri izmed njih so že plezali v Sloveniji. Najbolj zanimivo pa je to, da našo državo poznajo predvsem zaradi slovenskih plezalk. Nekateri poznajo Martino Čufar, drugi Natalijo Gros in to kar osebno. Ja, ni kaj dobri so, namreč še sam jih ne poznam, zato sem takrat, kar se da zamenjal temo in seveda obe plezalki pohvalil.
Poleg tujih plezalcev, ki so resnično prijazni, pripravljeni pomagati, te varovati in si izmenjavati kakeršnekoli informacije je do sedaj Tonsai obiskalo tudi osem Slovencev. Zanimivo je to, da noben izmed njih ni imel namena priti plezati, ampak zgolj uživati v tej prelepi pokrajini in se odklopiti za nekaj časa in se prepustiti užitkom.
Raznolikih smeri je tukaj v okolici resnično veliko in številka se vrti okoli 800. Vsak dan se ne da plezati, saj nam telo tega ne dopušča. Na srečo pa so le nekaj minut hoje od Tonsaia ene izmed najlepših plaž na svetu, kjer je zelo lepo preživljati popoldneve. Barva vode se preliva iz zeleno v modro, okoli so skale in ogromno manjših otokov, ki jih je prav tako lepo videti s kajakom in se vmes preizkusiti tudi v plezanju nad vodo. Večeri so prav tako zabavni in pestri. Na plažah ni hujšega rajanja ni in tudi za novo leto je bilo bolj kot ne mirno, kot sem sprva pričakoval. V zrak so namesto raket spuščali balone z sporočili, ki poletijo visko v zrak s pomočjo ognja, ki gori pod balonom. Resnično se pozna, da tukaj ni veliko lokalcev in da so predvsem umirjeni plezalci in turisti, tako da je res bolj lahkotno in nasmejano vse skupaj.
Tukaj pri vsej tej ne-tehnologiji pozabiš na čas, na medije, ki prikazujejo pesimistične novice, na krizo in nezaposlenost ljudi po svetu itd. Predvsem mi je všeč odprtost ljudi ter prijaznost. Zelo so civilizirani in tudi ni nobenega strahu da bi ti kdo kaj vzel. Prej boš od koga še kaj dobil a potrebno je vedeti, da moraš biti sprva prijazen z njimi, kajti znajo hitro obrnit masko.
Po dobrem mesecu preživljanja mi je jasno, zakaj je moj kolega Peter z Nizozemske, ki sem ga spoznal tukaj že bil devetnajstkrat na Tajskem. Pravkar je odšel domov, a pride čez dva tedna nazaj, saj kot pravi se počuti kot doma. Zanimivo pri njem pa je, da ni plezalalec ampak popotnik, vendar pravi da je prepotoval že cel svet, ampak tukaj mu je najlepše. Z njim se strinjam in me resnično zanima kje na svetu je še kakšen podoben kraj? Želim si le, da bodo naslednji tedni minevali počasi, kajti Slovenije kot države še ne pogrešam, svojce in najbližje ter prijatelje pa in si želim da bi bili tukaj z mano in da bi skupaj preživljali te lepe trenutke na drugem koncu sveta.
Kratka reportaža je bila pisana v ednini, a kljub temu potujem skupaj z Borutom in Katjo, katera sta tudi soavtorja nekateri slik. V naslednjem javljanju pa več kaj vse se ti lahko prepeti v tej deželi in kaj vse je potrebno videti, ko si v tem raju.
Sandi Pelko