Delo, 10.05.06 – Danica Velkavrh: lahko nadaljujemo do Roblekovega doma
Delo, 10. maja 2006
T R I P
V koči bo kmalu zadišalo po domačem kruhu
Po Bornovi poti na planino Preval
Na njej se prileže počitek pod strmo Begunjščico, najvztrajnejši pa lahko nadaljujejo do Roblekovega doma Sirovi štruklji, ajdovi žganci s kislim zeljem ali mlekom, divjačinski golaž s polento
Na 1311 metrov visokem Prevalu pod Begunjščico ni veliko pastirskih stanov. Le eden, Marofarjev, daje od konca pomladi pa vse do malega šmarna zavetje in oskrbo domačim kravam. Med poletno pašo so zato vedno glavne, kaj zelo dobrega za pod zob pa so vselej dobili tudi pohodniki, ki so neredko prišli mimo. Enako bo od konca maja ali začetka junija letos, saj se gospa
Pavla Avsenek, ki se je pravkar vrnila s potovanja po Irski, že pripravlja na svoj »zeleni dopust« na planini. Če zdržite ob svoji malici, je pot na Prevalo lepa tudi, preden priženejo krave na planšarijo.
Na planini in ob poti do nje ni nobenih rekreacijskih pripomočkov. Ne potrebujete jih, saj je dovolj poldrugo uro trajajoč vzpon, pri katerem je treba biti ponekod kar previden. Odločili smo se za pot s tržiške strani, ki vodi na planino od mejnega prehoda Ljubelj. V živo skalo jo je naročil usekati eden od tržiških baronov Bornov. Na mnogo izpostavljenih delih je zavarovana z žično vrvjo in vodi skozi predora, ki so ju izklesali domačini v strme stene, da bi bila planina Preval, ki ji domačini pravijo Prevala, bližja, kadar so se baroni s konji odpravili na lov.
Letos še niso dokončno odločeni, ali bodo gnali krave na Prevalo zadnjo majsko ali prvo junijsko nedeljo. Najbrž je to odvisno od dobre, toplejše sape z višjih hribov, ki konec pomladi rada zapiha na resničnem prevalu med radovljiško in tržiško občino. Ta »basenga « ne hodi po Bornovi poti, ampak skozi dolino Drage pri Begunjah, kamor pripeljejo krave s tovornjaki. Potem kar dve uri in pol ženejo 25 ali 26 glav, kolikor jih imajo pri Marofarjevih, na planino, kar ni šala. Res se že zdaj pasejo na prostem in privajajo na življenje zunaj hleva, a potovanje na planino zahteva kar dosti izkušenj z njimi.
Najpozneje od prve junijske nedelje, torej od 3. junija, bodo na planini vsi Avsenekovi: gospa Pavla z možem, kure, mačke in pes. Gospod bo skrbel za krave, gospa pa ob družini še za vse, ki bodo lačni prišli mimo. Jedilnik je vsako leto isti in enako dober, domač: sirovi štruklji, ajdovi žganci s kislim zeljem ali mlekom, divjačinski golaž s polento, vedno pa je na razpolago tudi »masovnek«. Za žejne poskrbi bistri studenec ob planšariji, za še bolj žejne pa gospa v koči (040 750 990).
O baronih Born
V Tržiškem muzeju hranijo dokumente o prihodu baronov Bornov v naše kraje. Prišli so ob koncu 19. stoletja in so bili veliki ljubitelji lova. Oče baron Julius je imel dva sinova, Karla in Frederika, ter hčer Elfrido. Rad je prihajal na lov v tržiške revirje z osebnim prijateljem Hugom Nootom, ki je bil s tremi brati Born solastnik berlinske banke Born&Busse. Po daljšem bivanju na Gorenjskem je baron kupil tržiško veleposest in začel urejati gozdne poti in graditi gospodarska poslopja za predelavo lesa. V zaprti dolini Puterhof si je zgradil dom, imenovan Sveta Katarina.
Z drugimi industrialci si je prizadeval pripeljati v Tržič železnico, a je njegove načrte prekrižala nenadna smrt v angleškem Brightonu 1897. leta. Očetovo delo je nadaljeval sin Karl. Po prvi svetovni vojni so ukrepi agrarne reforme zajeli tudi posest bratov Born. V septembru 1941 so gradič zasedli Nemci in ga obdržali do leta 1944, nato pa je prešel pod splošno ljudsko premoženje. V letu 1946 je pripadel FLR Jugoslaviji, od aprila 1947 pa je gozdna posest priključena Gozdnemu gospodarstvu Kranj.
Na Borne spominjajo še nekatere ohranjene stavbe in tudi prazna grobnica, v kateri je želel počivati baron Julius, kapelica, ograde za divjad, lovske in gozdarske koče, v muzeju pa hranijo vse knjige iz njihove knjižnice. Ljubitelje planin spominja na Borne tudi pot, po kateri smo se podali do planine Preval. Zgodovino baronov Born sta raziskala Mateja Gašpirc in Janez Šter, kustosa Tržiškega muzeja, in jo poznata do podrobnosti. Če vam po vrnitvi s ture ostane še kaj časa in moči, je v muzeju o tržiških baronih na razpolago še veliko zanimivega gradiva.
Danica Velkavrh