Večer, 01.03.2006, Narava, gore in ljudje: Obhodnice so nastale na Slovenskem in so neločljiv del slovenske pohodniške kulture
Obhodnice so nastale na Slovenskem in so neločljiv del slovenske pohodniške kulture
Po krožnih in veznih planinskih poteh
V Sloveniji imamo tačas 69 krožnih, točkovnih in veznih poti - Poleg teh poznamo še evropske pešpoti E-6 in E-7, kulturniške poti, gozdne učne poti, jamarske poti, Slovensko geološko pot, različne turistične poti, trimske poti ter različne pohodne in spominske poti
Obhodnice imenujemo vezne, krožne in točkovne poti, ki so postale naša dragocena pohodniška, športna, turistična, kulturna in vzgojno-izobraževalna ponudba. Takšnih ponudb pa ni nikoli preveč. Niko Guid, predsednik odbora za planinske obhodnice in akcije: "Planinci, ki hodimo po obhodnicah, imenujemo se raje obhodniki kot z neustrezno tujko transverzalci, svojo aktivnost razpršimo po celotnem ozemlju naše države in s tem zmanjšujemo gnečo na določenih modnih območjih in vrhovih.
S hojo po sredogorju in gričih podaljšujemo planinsko sezono praktično na vse leto. Bodimo ponosni, da je ta pojav zrasel prav na Slovenskem in je tudi neločljiv del slovenske pohodniške kulture. Idejo posnemajo v skoraj vseh evropskih državah. Vendar raziskave kažejo, da ta zvrst pohodništva upada in da ga goji predvsem starejša generacija pohodnikov. Tako se nas je nekaj zagnanih obhodnikov odločilo, da ta trend spremenimo in pripeljemo na obhodnice tudi druge planince. Organizirali smo se v oboru za planinske obhodnice in akcije, ki deluje v okviru komisije za planinske poti oziroma njene podkomisije za kataster in dokumentacijo planinskih poti."
Vzdrževanje starih in nastajanje novih
Temeljne naloge dve leti delujočega odbora so tako predvsem propagiranje obhodnic in akcij, pomoč pohodnikom pri iskanju teh poti in akcij ter pomoč društvom pri vzdrževanju starih obhodnic in pri nastajanju novih.
Niko Guid: "Za začetek je naš odbor pripravil obsežno gradivo. Tako je najprej pregledal vso literaturo o obhodnicah, nato pa sestavil definicijo planinske obhodnice, poskrbel za trajne akcije, za jubilejne akcije in planinske pohode. To nam je omogočilo, da smo izdelali njihove sezname, obsežen informacijski sistem, v katerem smo popisali vse obstoječe in ukinjene obhodnice in akcije v okviru PZS oziroma zunaj nje. Podatke smo črpali iz svojega vedenja in iz poizvedovanj. Žal marsikatera planinska društva niso odgovorila na našo prošnjo, da pregledajo in dopolnijo naše podatke. Zato še enkrat pozivamo vse odgovorne v planinskih društvih in tudi ljubitelje obhodnic in akcij, da nam sporočijo po elektronski pošti, navadni pošti ali po telefonu vse napake in spremembe na posamezni obhodnici ali pri posamezni akciji. Vse spremembe bomo sproti vnašali v spletni informacijski sistem. Vsem se že vnaprej zahvaljujemo za pomoč in vloženi trud."
Poti so plod skupinskega dela
"V tem odboru obravnavamo planinske vezne in točkovne poti ter akcije, pa tudi planinskim sorodne poti in akcije, katerih cilj ni samo en vrh, ampak cel niz vrhov, koč, domačij in drugih znamenitosti," dodaja Niko Guid.
Vse to je plod skupinskega dela poznavalcev tega področja, ki so se organizirali v neformalnem odboru za planinske obhodnice in akcije v okviru komisije za planinske poti pri PZS. Na petih sestankih odbora so sodelovali Tone Tomše, Tomo Grgič, Božo Jordan, Antun Mlinarević, Borut Vukovič, Arnold Pavlič, Vida Ofak, Aleksander Oblak in Niko Guid.
Začelo se je v Mariboru
Zamisel se je porodila leta 1953 z odprtjem Slovenske planinske transverzale s številko 1 od Maribora do Kopra. Oče te transverzale je bil profesor Ivan Šumljak. Bila je prva takšna vezna planinska pot v Evropi. Pri nas je takoj padla na plodna tla in že kmalu so po njej hiteli številni ljubitelji gora. Pa ne zaradi značke, kot še danes mislijo mnogi planinci. Po njej ne hodijo zaradi žigov, pohodniki si želijo predvsem od blizu spoznati lepote in bisere svoje domovine. Hoja po njej krepi domoljubna čustva in širi splošno obzorje. Kdor jo prehodi v celoti, duhovno zraste. Potem njegovo obzorje seže mnogo dlje od tistega, ki ga premorejo običajni planinci.
Drugi alpski narodi so se ob rojstvu take nove planinske ponudbe najprej samo nasmihali. Ni preteklo mnogo let, ko so nas že začeli posnemati. Največ obhodnic, ki smo jim takrat rekli transverzale je nastalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z rojstvom nove države se je okrepila gospodarska kriza, ki se je hitro razširila tudi na druga življenjska področja. Pohodništvo ni bilo pri tem nikakršna izjema. Precej obhodnic je skoraj opustelo, nekatere so celo popolnoma zamrle. Hkrati pa je v gore začelo zahajati vse več ljudi. Žal so se ti zgrnili pretežno na tako imenovane modne vrhove, kot so Triglav, Mangart, Grintovec, Golica, Stol, Storžič, Veliki Snežnik, Raduha, Ojstrica, Peca, Nanos, Slavnik, Uršlja gora itd.
Tudi na spletu
Predstavljajo se tudi na spletni strani PZS: "Planinci, ki hodimo po obhodnicah, svojo aktivnost razpršimo po celotnem ozemlju naše države in s tem zmanjšujemo gnečo na določenih območjih in vrhovih. S hojo po sredogorju in po nižjih gričih podaljšujemo planinsko sezono praktično na vse leto." Zato tudi Planinska zveza dejavnost odbora vzpodbuja.
Niko Guid pojasnjuje: "Žal dandanes opažamo, da nas je vse manj, da smo vse starejši, da nimamo podmladka, sicer pa v bistvu enaka ugotovitev velja tudi za vse planince."
V raziskavi, ki jo je opravil Burnik leta 1976, je bilo ugotovljeno, da je od vseh gornikov, ki zahajajo v gore, kar 58,1 % starih do 25 let, Cveto Petek je leta 2000 objavil rezultate svoje raziskave, v kateri je ugotovil, da je delež mladih gornikov, starih do 25 let, padel na pičlih 22 % in nad tem podatkom, ki se je zgodil po četrt stoletja, se je vredno zamisliti.
Tone Tomše, predsednik komisije za planinske poti pri PZS, zapiše, da komisija podpira predloge za odpiranje novih poti v predelih sredogorja, kar omogoča, da se planinska dejavnost prenese na celotno območje države Slovenije. S tem bi se znatno razbremenile poti v visokogorju in tako bi preprečili kvarne vplive množičnosti na določenem teritoriju. Povedal je, da imamo v Sloveniji trenutno 69 krožnih, točkovnih in veznih poti. Poleg teh pa še evropske pešpoti E-6 in E-7, kulturniške poti (Levstikova, Velikolaška pot in Jurčičeva pot), gozdne učne poti, jamarske poti, Slovensko geološko pot, različne turistične poti, trimske poti ter pohodne in spominske poti, ki so praviloma označene samo na dan pohoda.
V raziskavah, opravljenih na osnovi anket, so ugotovili, da si motivi za hojo po planinskih obhodnicah sledijo po naslednjem vrstnem redu: ljubezen do narave, zdravstveni motiv, radovednost, socialni motiv, športni motiv, pridobitev častnega znaka; torej, častni znak ni poglaviten motiv. Zdi se, da je bila vloga častnega znaka doslej precenjena, saj je prevladovalo prepričanje, da je mogoče z značko pridobiti pohodnike za določeno obhodnico ali akcijo.
Iz raziskave je mogoče sklepati, da so obhodnice že same po sebi zadosten motiv, ne pa sklepno dejanje, torej podelitev častnega znaka. Ljudje obhodnice sprejemajo kot ponudbo hoje, ki vabi in usmerja na območja, v kraje in k točkam, kamor marsikdo najbrž nikdar ne bi šel. V ospredju je radovednost, želja po spoznavanju novega, novih krajev, poti, vrhov, novih izletniških točk in ljudi. Čeprav so ugotovili, da častni znak ni poglavitni motiv za hojo po obhodnicah, naj ta ostane neločljivi sestavni del vsake obhodnice, saj je dragocen spomin na opravljeno pot.
Urška Šprogar