Večer, Reportaže, ljudje - Metka Pirc: Pot zaznamujejo vinski hrami s kulinaričnimi in vinskimi dobrotami.
Že 24 let se pohodniki vsako leto okoli martinovega odpravijo na dobrih 20 kilometrov dolgo pot od Litije do Čateža, za domačine pa je to čas, ki ga vsi nestrpno pričakujejo. Več kot 20 tisoč se jih je tudi letos zbralo na tej pohodni poti, na kateri se vsaj enkrat na leto spomnijo slovenskega pesnika in pripovednika Frana Levstika, ki je zapisoval dogodke v teh krajih pred dvesto leti. Pot je speljana točno v smeri, o kateri pripoveduje pisatelj v svojem Popotovanju. Neko jesen se je Levstik ob svetem Martinu namreč odpravil na pot skupaj s prijateljem, ki ga imenuje Radivoja in "starikavo babo", ki naj bi jima kazal pot. Nastale dogodivščine in pripetljaji na poti so spodbudili k nastanku njegovega potopisa, ki je še danes navdih številnim pohodnikom.
Čeprav so organizatorji nazadnje napovedali daleč najlepše vreme v zgodovini tega pohoda, nas v Litiji ni pričakalo sončno jutro. A to ni zaustavilo na tisoče pohodnikov. Opremljeni z dnevnikom, v katerem zbirajo žige na množičnem pohodu po tej kulturnozgodovinski poti, so vzeli pot pod noge. Tisti najbolj zgodnji so se na pot odpravili že ob šesti uri zjutraj, ostali smo krenili v manjših gručah do devete ure. Na obzorju nas je ves čas sramežljivo opazovalo sonce, ki nam pravih žarkov tokrat ni namenilo. Pot je držala mimo dolenjskih gričev, se mestoma povzpela in spet rahlo spustila po jesenski pokrajini. Naših pohodnikov med hitenjem čez drn in strn ni zaustavilo niti blato, ki jih je spremljalo na prvem delu poti, kjer se hodi večinoma po gozdu. Jesenska vlaga je polnila nosnice in v daljavi smo že lahko slišali prvo harmoniko. Kot da bi želeli prihraniti še nekaj moči, se zavrteli tu pohodniki še niso, so pa nabrali moči s toplim čajem in domačim žganjem, ki je poskrbel za rdeča lička in prijeten občutek toplote po vsem telesu.
Na poti nas v Jelšah pozdravi domačija, ki velja za najstarejšo ohranjeno stavbo na tej poti. Hišico iz leta 1836 so prav simpatično obnovili, z občutkom domačnosti pa je bila navdih fotografov. Še eno poslopje kasneje vzbudi pozornost mimoidočih, saj je streha stare hišice povsem porasla z mahom in človek dobi občutek, kot da se je tu čas že zdavnaj ustavil.
Prvi žig na poti smo v dnevnike dodali v kraju Liberga, kjer je tamkajšnje društvo vabilo na razstavo Milana Poglajena. Po okrepčilu vabi pot naprej. Pohod kot eden izmed največjih turističnih, kulturnih in etnoloških dogodkov v državi na vsakem koraku ponuja etnološke zanimivosti. Tu občudujemo staro domačijo, tam se nam odpira romantičen pogled na griče ali na staro kaščo, v kateri so še pred leti sušili sadje. A gorice so večji del posejane z vinskimi hrami. Na Vinjem Vrhu preberemo, da nas obdajajo vinogradi, kjer zori grozdje za deset različnih sort vina. Legendarnemu cvičku kažejo roge črna vina in okusno žganje. Da gostoljubnost ni le farsa, dokazujejo nasmejani obrazi domačinov, ki v isti sapi kot žlahtno kapljico ponujajo najrazličnejše dobrote njihovega območja. Človeka z ocvirkovo potico v roki kar prime, da bi ostal tam in Čatež pustil za kdaj drugič ...
Na sredini se pot razcepi na dvoje, saj so s tem želeli organizatorji nekoliko razbremeniti glavno Levstikovo pot. "Vedno poudarjam, da je južna pot turistična varianta Levstikove poti, ki ima dolgo tradicijo že mnogo let pred pohodi po Levstikovi poti zaradi svoje krajinske slikovitosti, in severna pot je tista, ki jo v svojem potopisu opisuje Fran Levstik," je dejal avtor in lastnik te poti Rudi Bregar.
Ne glede na to, katero izberejo pohodniki, vsaka jim ponudi prijazne domačine, ki z nasmeškom pospremijo slikovito pokrajino vinogradov, zidanic, polj in gozdov neokrnjene narave. Mikavni so tamkajšnji vinski hrami, ki ponujajo kulinarične dobrote, da človeku kar srce zaigra. A ko pohodnik v Sevnem v dnevnik doda še predzadnji žig, je cilj neizbežen. Če smo dobro prisluhnili, smo v isti sapi poslušali Korošce, ki so se navduševali nad potjo, in hkrati Dolenjce, Gorenjce, Štajerce. Tako raznolikih narečij na enem mestu človek tudi ne doživi kar tako. Z lahkoto jim oprostimo njihova glasna zmotna razmišljanja o tem, ali se bodo na koncu poti znašli v Čateških toplicah, ki z "našim" Čatežem kot glavnim ciljem poti nimajo prav nikakršne povezave.
Utrujene noge so pohodnike obeh poti pripeljale v Čatež, v kraju pa jih je z obeh straneh pozdravil napis dobrodošlice. Čeprav nepopisnega vzdušja in radosti, ki ju starim in mladim ponuja takšen pohod, preko spleta ne gre doživeti, je vseeno vredno omeniti, da se lahko po poti zainteresirani sprehodijo tudi virtualno. To je namreč edina pohodna pot na svetu, ki je od prejšnjega meseca geografsko dokumentirana z metodo prostorskih slik in si jo lahko obiskovalci v navidezni resničnosti ogledajo kar preko svetovnega spleta.
Metka Pirc
22 kilometrov dolga pot je polna etnografskih in kulturnih znamenitosti. Na fotografiji je najstarejša ohranjena domačija z začetka 19. stoletja. (Metka Pirc)