Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Leta 2010 se je 57 odstotkov prebivalcev Slovenije, starih 15 let ali več, udeležilo kakega zasebnega turističnega potovanja - to pomeni, da so vsaj štiri zaporedne noči prespali nekje zunaj svojega doma.
56 odstotkov teh potovanj je bilo v tujini. Velika večina potovanj v tujino je bila lani, tako kot vsako leto, usmerjena na morje sosednje Hrvaške. Razumljivo! Poletne počitnice so za večino Slovencev, ki si to lahko privoščijo, neločljivo povezane s predstavo o plaži, šumenju morja, slani vodi in dalmatinski obali.
Način, kako preživljamo prosti čas, kadar se odpravimo od doma, marsikaj pove o tem, kakšen odnos imamo do sebe in svoje dežele. Poglejmo, kaj pravi o tem turistična statistika. Po lastni deželi smo Slovenci lani potovali manj kot leto prej - in za krajši čas. Glavne dejavnosti na počitniških potovanjih so bile sprostitev, počitek in zabava, 14 odstotkov pa so predstavljale rekreativne dejavnosti. Lenuharjenje ali pa "žur do jutranjih ur" so torej glavni cilji slovenskega turista. Delež počitniških potovanj, na katerih so si turisti predvsem ogledovali naravne in kulturne znamenitosti, je bil omembe vreden le na krajših potovanjih v tujini, pa še pri teh zelo skromen, komaj 9-odstoten.
Želja, da bi kaj novega spoznali o svoji deželi, se kaj naučili in se dodobra telesno razgibali, vsekakor ni značilna za slovenskega turista. Zelo zanimivo, kajti glede na naše naravne danosti (ki nam jih zavidajo mnoge turistično dosti razvitejše države!) in glede na našo zgodovino in kulturno dediščino (ki nam je drugi ne morejo zavidati, ker je navadno sploh ne poznajo) imamo ravno za razvoj turizma, ki temelji na spoznavanju dediščine in dejavnostih v naravi, izjemno dobre možnosti. Doživljanje narave kot glavni cilj potovanja v naši turistični statistiki sploh ni zajeto - po tem anketirancev niso niti spraševali. In vendar prav na doživljanju narave in spoznavanju dediščine temeljijo nove, sodobne zvrsti turizma, ki jih turistični strokovnjaki že zdavnaj ne štejejo več med tako imenovane alternativne zvrsti, ampak so prerasle v velike, hitrorastoče turistične tržne niše.
Dejstvo, da smo Slovenci po potovanjih po lastni deželi z namenom, da bi spoznavali svojo naravno in kulturno dediščino, prav na repu med vsemi državami EU, bi nas moralo skrbeti. Zelo. Iz več razlogov. Prvič zato, ker človek tega, česar sploh ne pozna in ni nikoli doživel, ne more ceniti, ljubiti in spoštovati. Drugič pa zato, ker res kakovosten razvoj turizma ne more temeljiti le na ponudbi za tujce - evropski turizem je, čeprav je Evropa še zmeraj turistična destinacija številka ena na svetu, še zmeraj zelo odvisen od domačih gostov. Še zlasti so domači turisti pomembni zato, ker blažijo izrecno sezonskost turizma kot gospodarske dejavnosti. Glede na pičlo zanimanje Slovencev za ekoturizem - torej doživljanje narave, spoznavanje dežele in izobraževanje v prostem času - so težave pri razvijanju takega turizma v Sloveniji neznanske. Ne moremo ga namreč razvijati le za tujce, pa če jih naša narava in kultura še tako zanimata. (No, narava jih vsekakor zanima, saj je to glavni razlog, da sploh pridejo v Slovenijo, o kulturi pa vedo mnogo premalo, da bi jih pripeljala k nam!)
Pred kratkim me je zelo razveselila novica, da smo Slovenci dobili svojo drugo nominacijo za uvrstitev na seznam svetovne dediščine človeštva pod okriljem UNESCO - tokrat skupaj z drugimi alpskimi državami, na ozemlju katerih je pred več tisoč leti cvetela kultura koliščarjev. To je prva uspešna razglasitev naše kulturne dediščine na seznam najpomembnejših dosežkov človeštva. Krasno! Toda - koliko povprečen Slovenec sploh ve o teh koliščarjih!? Koliko o njih ve prebivalec Ljubljane, na katere obrobju se je ta imenitna prazgodovinska kultura razcvetala in dosegala celo svoje viške? Dragi moji, pravkar so del zgodbe o naši preteklosti uvrstili na seznam najpomembnejših zgodb o preteklosti človeštva! Se bomo poleti pognali na Ljubljansko barje spoznavat to zgodbo? In če bi nas že zamikalo (kar glede na navedeno turistično statistiko ni verjetno ...), kaj nam slovenski turizem ta hip lahko ponudi, da bi pred nas razgrnil to imenitno kulturno dediščino obrobja Alp, naših in sosednjih?
Pa ne gre le za koliščarje, ampak še za marsikaj osupljivega, kar je naša dediščina in kar vsi skupaj premalo poznamo. Toda ker nas naša lastna, avtentična dediščina premalo zanima, nam je naš turizem ne ponuja, in ker nam je turizem ne ponuja, je ne poznamo in nas ne zanima. Začaran krog.
Marjeta Keršič Svetel