Med stenami Dovškega Gamsovca, Gubna, Kriške stene, Šplevte in Razorja.
Kopnina na cesti pri mostu čez Pišnico naju vzpodbudi, da se zapeljeva do tretje in četrte serpentine vršiške ceste, kjer pa ni več prostega mesta za parkiranje in zato obrneva ter odpeljeva nazaj do mostu, kjer na srečo še lahko parkirava.
S smučmi v rokah zakorakava po delno zasneženi cesti ob desnem bregu Velike Pišnice do kopnine, kjer na drugi strani stopiva na smuči. Hodiva do naslednje kopnine in brez smuči narediva nekaj desetin korakov do snega, da nato lahkotnih korakov drsijo smuči po trdem snegu ob šumenju vode preko pregrad in med zasneženem skalovju struge. Srečava pohodnico, ki se vrača v Kranjsko goro, greva mimo odcepa poti v Kačji graben, prečiva hudourniško strugo in že sva pri spominskem parku Mali Tamar in planini V Klinu, od koder se odpre pogled proti Mojstrovkam in Robičju, masivnemu pobočju Prednje glave, Gamsove špice, Škrlatice, Rakove špice, Rogljice in Dolkove špice. S planine hite turni smučarji v Krnico in za njimi se odpraviva tudi midva. Stopava po kolovozu skozi gozd do koče, kjer obiskovalci za nekaj podatkov o turi dobe naglavni trak priznane znamke smučarske opreme in oblačil, kar se ne zgodi vsak dan. Pot naju povede po sledeh starih smučin skozi gozd do prve izravnave široke doline Krnice. Sonce je komaj posijalo na ostenja Zadnje glave, dolina in desna pobočja nad Gruntovnico pa so še vedno v senci. Pred nama in za nama se vije kolona turnih smučarjev in malo kasneje naju pozdravi sonce. Nisva se še odločila, kje bova opravila vzpon in zato greva proti srednjemu gozdnatem grebenu, pozdraviva smučarko in preizkusiva sneg. Lomljiva skorja naju odžene nazaj na desni krak doline. Na smuči pritrdiva srenače in kot bi trenil sva po nekaj korakih ponovno v senci. Sneg je trd kot beton in na njem je nekaj babjega pšena, ko pričneva vzpon in srenači in kože komaj prijemljejo. Večina se vzpenja s srenači in nekaj smučarjev je že na derezah. Kaj pomeni vzpon brez srenačev hitro občuti smučar, ki mu spodrsne in se ustavi nekoliko nižje in ni edini. Trd sneg dodobra oteži vzpon in še najlažje gre po slabih smučinah, saj ni mogoče narediti nove. Previdno in počasi se vzpenjava. Prehiti naju le pešcica smučarjev, večini gre približno tako kot nama. Trud se poplača, ko premagava strmino in izstopiva iz sence na sonce na manj strmo pobočje, ki naju kot ostale kar ponese navzgor do sončnega roba lepo zasnežene vrtače V Kotu pod previsnimi stenami gora, kjer zaključiva najin vzpon v brezvetrju. Ne da se nama stopiti v senco in se povzpeti pod ostenje Kriške stene. Le dvojica gre dalje, a se hitro vrneta iz senčnega mraza nazaj na toplo sonce.
Nadoknadiva izgubljene kalorije, dodobra potešiva suhi grli in uživava v pogledih na Kumlehe, Vitranc, Petelinjek, Jerebikovec, Vošco in na dolg greben Dobrača, za katerimi je nešteto zasneženih vrhov avstrijske Koroške. Sonce počasi drsi proti vrhu Razorja in senca se nama približuje, kar je čas za odhod. Pripraviva vse potrebno za smučanje in prične se najlepši del ture. Kljub soncu sneg ostaja trd kot beton. Robniki smuči ustvarjajo hreščeče zvoke, ko skušava zarezati v belino snega. Zavoj, dva, trije in še kakšen do postanka na najinem smučanju in sledi ponovitev. Morda bo lažje pod stenami Gubna, si rečeva in odsmučava tja, toda tu so številni zastrugi, med katerimi odvijeva proti previsu pobočja ter pričneva spust po desnem kraku strme doline, ki je še vedno v senci. Snežna odeja je še vedno zelo trda. Zavoj v desno, zavoj v levo in navzdol. Nekaj smučarjev naju prehite, a nič za to. Pomembno je biti zbran in odsmučati brez problemov, kar tudi storiva. Nižje se dolina Krnice razširi, midva odsmučava na sončna desna pobočja, kjer pa je sneg preveč odtajan, tako da greva raje proti zahodu na trdnejšo podlago in smučava v in po dolinici med balvani hudournika, da nato zavijeva v gozd in med drevesi privijugava do poti od koče v Krnici.
Smučava po poti srečajoč kopico pohodnikov in kot se rado zgodi, mi smuči uidejo naprej, ko hitrost ni prilagojena valovom na poti, in znajdem se na tleh. Prijateljeva roka mi pomaga, da vstanem. Vse je na svojem mestu in nadaljujeva spust do planine V Klinu, kjer odvijeva proti Kranjski gori. Smuči lepo drsijo po snegu, ko ne gre pa sledijo odrivi s palicami, nekaj prestopanja in že sva pri večji kopnini, kjer smuči pritrdiva na nahrbtnika, sprostiva zaponke na čevljih, oprtava nahrbtnike in zadnjih nekaj sto metrov do izhodišča pri mostu narediva peš. Smučarska oprema roma v prtljažnik, midva na sedeže in odpeljeva v Gozd Martuljek, kjer se ustaviva pri gasilskem domu, da naredim nekaj fotografij Martuljške skupine.
Naslednji postanek je pri gostišču v Dovjah, kjer si privoščiva hladno pijačo s presticami ter v pogovoru osveživa še spomin na današnjo turo v osrčju gora.