Edo Deržaj: Vlak se ustavi. Ljudje vstopajo. On pa zre v goré, ki jih pozna vse po vrsti, od najmanjšega žleba do najvišjega špika. V njih se je rodil, v njih je dorasel, one so mu vzele fante in ženo, zavoljo njih se je namenil v svet.
Pod Špiki. Izdala in založila Vodnikova družba v Ljubljani, 1940.
Planinski vestnik (1941)
Stoodstoten planinsko - leposloven spis; ker je Deržajev, ne more biti drugačen, kakor strmoplaninski, plezalen; označba s »špiki« že sama napove, da se bo dejanje vršilo ob strminah in višinah. Pisatelj kot priznan umetnik-slikar je v knjigo vložil tudi nekaj značilnih svojih risb; kot planinski veščak odlično obvlada planinsko izrazoslovje v svojem klenem jeziku in je knjigi pridejal celo razlago nekaterih manj znanih planinoslovnih izrazov. Knjiga je posredno praktičen učbenik za pravilni jezik v naših planinskih spisih; kakor je avtor znan kot prvovrsten plezalec in smučar, tako se njegova spretnost in izvirnost v rabi čopiča in risalnika združuje - to spoznavamo na vsaki strani - z izbranostjo v jeziku.
Slog je zgoščen, v razvoju dogodkov se marsikaj samo napove, ne pa pripoveduje; tako je v delu, ki obsega le osem pol, strnjenih toliko dejanj, da bi zadostovala za obširen roman. Zares doživljamo »pod špiki« roman visokoplaninskega sela s tipični mi prebivalci takega kraja, s kmeti, živinorejci, pastirji, drvarji, lovci, gorskimi vodniki, živimo med njimi od rojstva do - kolikokrat nesrečne! - smrti. Trd rod je to in utrjen v naporih gorjanskega življenja, trpek in redkobeseden v nastopu, a dobrega srca in vedno pripravljen za pomoč v nuji in potrebi; samozavesten, tudi trmast, v obrambi svojih naravnih - tako pravi - pravic; odkrit in pošten - samo v enem primeru se nasvetuje (pa zaman!) zahrbten zločin. Nad vsem pa je vzvišena neomajna, strastna vdanost domačemu planinskemu svetu, delu v planinah, končno v odbranih primerih samemu planinstvu.
Življenjski pojavi so nekako potencirani pod dojmom zavesti, da se vršijo »pod špiki«. Ravnina spridi hribovca, tako uči knjiga, kosti in kite mu zmehča (116). Trd, ponosen, celo nepristopen stoji hribovec proti vsiljivemu tujcu; saj ta živi od sveta in blaga, ki so mu ga nakradli njegovi dedje našim starim: »Take so bile in so še dandanašnji postave: kmetaizžemaj, dokler je kaj soka v njem, nato ga poženi z zemlje, bo vsaj delal; doma tako le postopa !« (117)
Glavni zastopnik teh hribovcev, »trdih ko gora in divjih ko huda ura« (tak križ ima z njimi modri župnik), je Jernej Smukavnik, junak v spisu, z vsem svojim rodom, s sinovi in z ženo, cel mož tudi v zmotah. »Jernej je trmast in samosvoj. Njegova mora obveljati, pa če se mu zruši bajta nad glavo,« sodijo o njem sosedje, ki niso v toliki meri nepopustljivi. Jernej pa, dober kmetovalec, izkušen drvar, pa tudi nezasačljiv divji lovec na gamse, najdrznejši vodnik v najhujše strmine, brezobzirno zavrne imenitnega gospoda .Jeremijo Kaiserlinga, ker se ne da ponižati; hodi tihotapno na lov in vodi za nos dobrega, predobrega lovskega čuvaja, pa tolaži svojo vest, češ, »goljufam ne, kradem ne«, če pa kdaj položi gamsa ali srnjaka, no, »streljal sem zato, ker sem moral, ker me je gnalo za njimi v robe in v brinje«. Samozavest, da on in njegovi zmorejo vse, je kriva katastrofe vseh: plaz mu zasuje vse otroke, on sam se komaj reši, žena mu pod vtisom nesreče shira, brez tožbe na zunaj odporna, a na tihem zavedajoč se tragične krivde: »On je vsega kriv. Za Boga se ni menil, postave so mu bile deveta briga, iz žandarjev se je norčeval, Firštovemu (lovskemu čuvaju) se je rogal. In fantine je zapeljeval. Zato ga je Bog kaznoval. In mene zraven, ker sem molčala in gledala, kako pohaja z dneva v dan v gore« (33). - Jernej sam se odslej ne more znajti. Okreval je sicer, ostal pa je sam samcat Smukavnik; izpodkopani so mu temelji, njegovega rodu ni več, na nikogar drugega se zopet on ne mara nasloniti. Tako se izživlja epizodoma na vseh področjih svojega prejšnjega udejstvovanja, kadar v njem vzplamti stari ogenj, dokler, izžgan po tudi umetnem netivu (delo v rudniku in v tuji šumi), tiho ne ugasne ... Pravilneje bi bilo in bolj učinkovito, ko bi bil pisatelj svojega junaka p o vsestranskih činih pripeljal do tragičnega vrha in nato hitro končal, ne pa da po brzem zaletu k višku sestopa po skladu za skladom.
Sijajno nazorni so opisi planinskih vzponov - to se pri Deržaju razume - fino izvedene so razne epizode, na primer z brhkim otrokom v začetku spisa. V planinskem leposlovju stoji knjiga na daleč vidnem mestu.
Dr. J. Tominšek
Slovenski narod
Ponovni uspeh Eda Deržaja v Zagrebu
Ljubljana, 7. decembra 1940
Tisoči članov in bralcev knjig Vodnikove družbe imajo danes v rokah knjigo »Pod Špiki«, ki jo je spisal Edo Deržaj.
Tako spoznavajo Deržajev pisateljski talent najširše plasti našega naroda. Čitalci so se lahko prepričali, da je Deržaj upravičeno sprejel za to svoje delo Aleksandrovo nagrado Vodnikove družbe, česar so bili veseli tudi vsi, kl ga poznajo kot odličnega planinskega slikarja. Da Deržaj ni upoštevan in priznan umetnik samo doma, temveč tudi pri bratih Hrvatih, priča njegov ponovni uspeh z razstavo v Zagrebu, ki je bila otvorjena 13. novembra v salonu Ullrich ter uspešno zaključena 29. novembra.