Slovenske novice - Špela Ankele: Izginil tudi potni list hčerke direktorja občinske uprave
Oče pogrešane, Miro Sodja: Rada hodi po hribih, pozna gore, veliko je potovala.
BOHINJSKA BISTRICA – Pred dvema tednoma, na božični dan, se 27-letna Katja Sodja ni vrnila domov. Včeraj smo se pogovarjali z Mirom Sodjo, očetom pogrešane. Vse od prvega dne prek facebooka objavlja podatke o iskanju pogrešane hčerke. Ena najobsežnejših iskalnih akcij na Gorenjskem v zadnjem času do trenutka, ko to poročamo, žal ni obrodila sadov. Kot pove sogovornik, je v preteklih dneh po elektronski poti prejel mnoge spodbudne besede. Ko ga vprašamo, kaj bi rad sporočil tistim, ki berejo te vrstice, brez sekunde pomisleka odgovori: »Predvsem bi prosil, naj se ali policistom ali meni javi tisti, ki je Katjo nemara videl ali pa ima kakršne koli druge pomembne informacije, ki bi jih še lahko preverili.«
Dopoldne z očetom šla na Rudnico
Miro Sodja, sicer direktor bohinjske občinske uprave, govori zbrano in navaja le dejstva. V njegovih očeh je nemogoče spregledati žalost. Kot pove, se je tistega dopoldneva s hčerko Katjo, sicer diplomirano pravnico, ki je s strokovnimi nasveti pogosto pomagala socialno ogroženim skupinam in varnim hišam, sprehajal po Rudnici. »Tam je nastala tudi tale fotografija,« pojasni sogovornik in na računalniku pokaže podobo športno oblečenega dekleta, ki jo je pripel že ob prvo elektronsko sporočilo o pogrešani hčerki.
Nadaljuje: »Točno tako je bila oblečena tudi popoldne, ko je petnajst čez tretjo odšla od doma. Po kosilu je rekla, da gre na sprehod. To, da gre malo na zrak, na sonce, zanjo sicer ni bilo nič nenavadnega. Nekako ob pol štirih je torej morala parkirati na planini Blatca.« Zadnji četrtek 2014. je bil najkrajši dan v minulem letu, zato je na Bohinjsko jezero in okolico že zgodaj legla tema, pravi Miro Sodja: »Hitro se je zmračilo. Okoli 17. ure sem jo prvič poklical, a njen telefon je bil nedosegljiv. V naslednjih urah sem jo še večkrat klical, klical ... Saj veste, kakšni smo starši. A ves ta čas je bila njena številka nedosegljiva, zato smo okoli 22. ure obvestili policiste.« Pojasni še, da so bile nekako do božiča v Bohinjskem kotu nočne temperature relativno visoke za december, saj so se gibale med 5 in 10 stopinjami Celzija, ravno tisto noč pa je temperatura močno padla, saj se je spustila na 8 stopinj Celzija.
Zaman iskali več dni
Kot smo že poročali, je že naslednje jutro, 26. decembra, pogrešano Katjo iskalo okoli 50 ljudi: 24 gorskih reševalcev iz Bohinja, 10 vodnikov iskalnih psov, policisti, svojci in prijatelji pogrešane. V zraku je bil helikopter. Njen avto, temno modrega twinga, so dopoldne našli na planini Blatca, zato so temeljito preiskali predvsem to območje. Ugibanju, kaj se je zgodilo po tem, ko je Katja Sodja na božični dan pustila svojega twinga na planini Blatca, se Miro Sodja izogne, rekoč: »Težko je reči... Ne vem.« Po spletu so dobili tudi namig, da naj bi Katjo opazili na hribu Sv. Peter pri Begunjah, zato so že na začetku preverili tudi to informacijo.
Dan pozneje, v soboto, je bila četa na terenu še večja, saj je v akciji sodelovalo prek 130 ljudi – od gorskih reševalcev iz Bohinja in Radovljice do vodnikov iskalnih psov, policistov, jamarskih reševalcev in številnih domačinov, ki so bili pripravljeni takoj priskočiti na pomoč. Prečesali so širše območje – od Uskovnice in Zatrep do doline Voje, Vogarja, Planine Jezero, Viševnika, Dednega polja, severnega brega Bohinjskega jezera, Savice in korit Mostnice.
Zaman so pogrešano iskali še nekaj dni zatem. »GRS Bohinj je sicer bolj detajlno preiskala območje od Planine Blatca proti pobočju nad Vojami, toda iskanje ni obrodilo sadov. Prav tako se je območje ponovno preiskovalo s helikopterjem, toda brez uspeha,« je tretji dan intenzivnega iskanja opisal Miro Sodja. Že med prazniki smo poročali, da se bo akcija nadaljevala, ko bodo v Bohinju prejeli nove informacije o pogrešani.
Psi je niso zavohali
»Najbolj se je iskalna akcija osredotočila na okolico najdbe vozila. Držijo podatki, da je psi tam niso zavohali. Očitno je tu ni oziroma je ni tam, kjer se jo je doslej iskalo,« razmišlja Miro Sodja, ki je v minulih dneh še nekajkrat obiskal območje Uskovnice. »Teren tam je izjemno razgiban. Gre za kraški svet, tu so jame. Na prvi pogled ni videti, a šele ko začneš hoditi, spoznaš, da si na ogromnem območju. Če se odločiš za katero drugo pot od ustaljene, lahko zelo hitro zaideš, in to se lahko zgodi prav vsakomur,« opiše lastno izkušnjo Miro Sodja, ki se zaveda, da se kaj takega še hitreje pripeti ob sneženju in v temi.
Od Bohinjcev smo slišali tudi govorice, da domači menda niso našli dekletovega potnega lista. »Potnega lista ne najdemo, to je res. Ni pa nujno, da ga je vzela s seboj. Dejstvo je tudi, da smo vse njene kartice našli doma,« pove Miro Sodja. Doda, da Katja zelo rada hodi po hribih, je izkušena pohodnica, ki pozna gore: »Veliko je tudi potovala. Bila je v Iranu, Kirgiziji ... Na potovanjih je hodila tudi po 6000 nadmorskih metrov visokem območju.«
Špela Ankele