Polet - Nada Rotovnik Kozjek: Življenje in tudi znanost nas učita, da je telesna aktivnost za naše telo koristna.
Koristi mu, če smo (še) zdravi, še bolj pa pri večini bolezenskih stanj. Vendar je tudi naše telo nekakšen stroj, ki sam od sebe bolj slabo deluje, in da mu gibanje ne škodi, mu je za »športno« delovanje treba zagotoviti vsaj osnovne možnosti. Ta stavek ima sicer precej papirnat prizvok, vendar v praksi vidimo, da so težave, ki jih imamo pri ukvarjanju s športom, mnogokrat povezane s tem, da od telesa v nekih okoliščinah zahtevamo preveč.
Gibanje je napor
Ko razmišljamo, kako zagotoviti telesu ustrezne možnosti za izvajanje tako zahtevne dejavnosti, kot je gibanje, naprej pomislimo na energijo. Telesna aktivnost je fiziološki proces, ki za svoje normalno delovanje zahteva energijo. Tako kot vozilo potrebuje bencin. Ali pa morebiti dizel. Bolj primerno kot bo gorivo za neko telesno dejavnost, učinkoviteje bo naš stroj deloval. Za večino gibalnih dejavnosti je najboljše gorivo sladkor. Zato navodila za športno prehrano poudarjajo poleg uravnotežene prehrane predvsem zadosten vnos tega energijskega substrata. Do neke mere lahko telo dobro natreniramo tudi tako, da črpa energijo iz maščobnega goriva, vendar ta prehranska strategija zahteva večji obseg vadbe, kot ga priporočamo za rekreativne namene, in je manj ali celo neprimerna za visokointenzivne napore.
Kadar pa od telesa zahtevamo več, kot smo vanj vložili, ali pa so možnosti za izkoristek energijskih substratov, ki jih sicer v telo vnašamo v skladu s strokovnimi priporočili neprimerne, takrat telo vključi celo vrsto prilagoditev in začne kuriti samo sebe. Oboje, prilagoditev na zahtevne okoliščine izvajanja telesne aktivnosti in porabljanje lastnih zalog, pa lahko pripelje do točke, ko šport telesu celo škodi.
Vplivi okolja
Energijska podpora je za izvajanje telesne aktivnosti ključna. A izkoristek od banane ali celo energijskega gela, ki ju pojemo, da zagotovimo telesu dodatno energijo, je odvisen tudi od številnih drugih dejavnikov. Med glavne vsekakor sodi vpliv podnebnih dejavnikov. Letošnje poletje je še posebno močan. Občasni preboji sonca nam dajejo vtis, da se moramo pri ukvarjanju s športom »prilagoditi« povečani toplotni obremenitvi in tako poskrbeti predvsem za zadostno hidracijo in druge mehanizme, ki omogočajo oddajanje odvečne toplote. Tako si na primer preberemo vremensko napoved, ki napoveduje dopoldne razmeroma toplo vreme, popoldne pa možnost dežja. Zato se ne glede na jutranjo temperaturo, ki sicer ni obetavna, spravimo na daljše kolesarjenje z manj oblačili, kot bi se sicer. Ker se bo pač okolje ogrelo, do popoldneva pa bomo že itak doma. A potem se jutranji hlad spremeni v dežek, ki bi ga sicer z več oblačili z lahkoto spregledali, a ker imamo oblečen le brezrokavnik, nam začne mraz počasi lesti v kosti. Počasi se začnemo počutiti, kot da bi kolesarili v hladilniku. Žejni nismo, a vseeno pijemo (vsaj pol litra na uro), po predpisih v telo vnašamo dodatne sladkorje (približno 60 g na uro), a občutek mraza ostaja enak. Ali pa je še bolj mrzlo. Mladi in močni, ki lahko na kolesu pridelajo več vatov, ponavadi tudi v takšnih razmerah »pridelajo« dovolj toplote, ki se ustvarja pri mišičnem delu. Starejši in bolj šibki (ženske?) pa se nikakor ne morejo ogreti. In jih zebe. Čedalje bolj. Ta občutek pa ni samo v glavi. Zebe nas v resnici in receptorji za hlad in mraz na koži sporočajo možganom, da je treba skrčiti žile na obrobju telesa. Tako poskuša telo, ki samo ne ustvarja dovolj toplote, da bi se ogrevalo, zmanjšati izgubljanje toplote skozi kožo. To skrčenje žil ima nato še druge posledice. Koža in tudi druga periferna tkiva, tudi mišice in sklepi, postanejo slabše prekrvljeni. In slabše delujejo. Mišice tako lahko dobijo še manj energijskih substratov in zato še slabše delujejo, slabša je tudi njihova proizvodnja toplote. Telo počasi leze v začaran krog podhlajenosti in se kljub športni aktivnosti ne more dovolj ogreti.
Mrzla dehidracija
Med najbolj značilne in prve dogodke, ki spremljajo ohlajevanje na začetku, je vsekakor pojav tako imenovane z mrazom povzročene diureze. Ta se pojavi na začetku podhladitve in jo začutimo že, ko je temperatura naše sredice še v normalnem temperaturnem okolju, to je okoli 36 stopinj Celzija. Nenadoma moramo zelo pogosto na vodo. Vzrok je povečan volumen krvi, ki »dobesedno« pritiska na ledvice, kajti zaradi skrčenih žil na obrobju telesa je povečan centralni volumen krvi in tako se nenadoma poveča tudi pretok skozi ledvici. In seveda tvorba urina. Vztrajnostni športniki to opazijo, ko jim v mrazu pade srčna frekvenca iz njihovega »delovnega« območja na veliko nižjo raven. Za športnika, ki bi sicer pretekel maraton pri srčni frekvenci 150, to pomeni utrip pod 130 ali celo 120 udarcev na minuto. Dokler smo telesno aktivni, se to kaže predvsem kot vztrajno siljenje na vodo, ki ga spremlja občutek, da mehurja nikoli ne moremo zares izprazniti. Kadar pa se po telesni aktivnosti ustavimo, kot se na primer po dolgem kolesarjenju na triatlonu, ki smo ga odpeljali v dežju, to pomeni, da bomo večino časa v menjalnem prostoru preživeli na stranišču in bo od nas odtekla neverjetna količina urina. Izguba urina in tudi natrija prek ledvic je v takšnih okoliščinah tolikšna, da vpliva tudi na voljo in željo po nadaljnji športni aktivnosti ter hkrati vodi do dehidracije. Dehidracija pa še bolj ubija telesno moč in voljo po gibanju.
Rešitve?
Dobre rešitve, potem ko že zaidemo v podhlajenost, pravzaprav ni. Povečane tvorbe toplote ne zmoremo, pa tudi posebne volje, da bi še dvignili srčno frekvenco, ponavadi nimamo. Edina prava rešitev je pravzaprav preprečevanje razvoja tega zoprnega zapleta z zadostno zaščito z oblačili. Bolje je, da kakšen kos oblačila prenašamo kot dodatno prtljago, kakor da našo telesno zmogljivost načne podhladitev. Podhlajeni, tudi če bomo kakšen gram lažji, na bomo čisto nič hitrejši!
dr. Nada Kozjek Rotovnik, dr. med.