Pobeg iz teme vključuje dve fazi: prva je spoznanje, da tema ne more ničesar skriti.

 

Četrtkova zgodba

Porezen (2/2)

Dve novi vaji za boljšo izvedbo

 

Pobeg iz teme vključuje dve fazi: prva je spoznanje, da tema ne more ničesar skriti. Ta korak običajno vzbudi strah. Druga pa je spoznanje, da ni prav ničesar, kar bi hotel skriti, tudi če bi lahko. Ta korak omogoči pobeg iz strahu. (*)

Cerknica. Hribovita okolica Spodnje Idrije prikriva nizko nadmorsko višino. Ko zrak postane primorski, zavijem v kratko dolino. Na znaku je čez modro podlago napisano Cerknica. Nikdar nisem pomislil na ime te rečice, ki skozi Cerkno teče proti Jadranskemu morju. »So tele stopinje navzgor tvoje?« »Tu se le vračam. Gor sem šel iz Cerknega,« odgovori Bojan kmalu po začetku poti nad Počami. Kljub zgodnejši uri sem zamudil podobo zlato obsijanih senožeti. Drevesom višje v bregu so debla in veje začele siveti v njihovo naravno barvo bukove skorje. Na tej strani gore je pot še zložnejša in širša od one na severni strani. Vonj po dimu kurišč, v katerih gorijo polena cerkljanskih dreves, počasi izginja.

Vse, kar ego zaznava, je izločena celota, brez odnosov, ki pomenijo bitje. Tako ego nasprotuje komunikaciji, razen takrat, kadar je uporabljena za vpeljavo, ne pa ukinitev ločenosti… Obstoj, prav tako kot bitje, temelji na komunikaciji. Vendar v obstoju vedno konkretno presodiš, kako, kaj in s kom je vredno komunicirati. Bitje pa je povsem brez teh razlikovanj. Je stanje, v katerem je um v komunikaciji z vsem, kar je resnično. (*)

Senčna stran. V zahodnem pobočju glavo v vratu večkrat vrtim proti ostankom sončne svetlobe. Gore ne vidim. Dolžina poti se je povečala glede na zadnji izlet. Dolga je tudi igra ugašanja iskre današnjega dneva. Dodobra je nad pokrajino začela prevladovati svetloba napolnjene lune. Zagledam vrh gore, rahlo sijoč v odblesku sončne svetlobe, odbijajoče se od kamnite mesečeve površine. Z nočjo ta stran hriba zahaja v senco. Luna, ki je vzšla že podnevi, je še na drugi strani pobočja. Nad mejo strnjenega gozda postane občutno hladneje. Snežna podlaga se nenadoma dvigne. Oprema je za danes pretežka. Kot bi šel na visokogorski izlet. Stopim na sedlo, obsijano s krasno srebrno svetlobo. Ko čezenj zaveje nov hlad, se zavem privida, ki svet prikazuje v negativu.

Ko podvomiš v iluzije, jih s tem že začneš odpravljati. Čudež ali odgovor je njihov popravek. Ker se zaznave spreminjajo, je njihova odvisnost od časa očitna. Način, na katerega ob določenem času zaznavaš, določa, kaj počneš, dejanja pa neizogibno potekajo v času. Znanje pa je brezčasno, saj gotovost ni vprašljiva. Veš takrat, ko prenehaš spraševati. (*)

Gorski zgled. Čez debel jopič navlečem dolg anorak in preko ušes si odviham naglavni protivetrni trak. Rokavice postanejo pretanke. Roke v njih stisnem v pesti in mraz po malem popusti tudi v prstih na nogah. Do vrha imam le še položno pobočje. Na goro prihajam iz druge doline in iz drugačne okolice. Prejšnjemu izletu je skupnih le nekaj metrov na vrhu. Spremenila se je tudi vidljivost. Nekateri okoliški hribi so posejani z drobnimi lučkami osamljenih kmetij, po smučišču Črnega vrha se premikajo žarometi teptalcev snega, globoko v dolini pa se poleg soja mestne svetlobe zasveti posamezna svetlobna sled avtomobila. Razgled, ko se enoten pogled razsuje na vse možne strani, je v odboju hladne svetlobe, sevane z lune, poseben. Kaj bi lahko bilo nasprotje raz-gleda, kako si razsut pogled narediti enovitega, mogoče z z-gledom? Taisto točko gledati iz različnih smeri … na vrh danes prihajam z nasprotne strani.

Vpeljava razuma v egov miselni sistem je začetek njegovega odpravljanja, ego in razum sta si namreč v medsebojnem protislovju. In ni mogoče, da bi v tvoji zavesti soobstojala. Cilj razuma je namreč delati stvari preproste in zato očitne. Razum lahko vidiš. To ni besedna igra, kajti razum predstavlja začetek vizije, ki res nekaj pomeni. Vizija vidi, povsem dobesedno. Če ni pogled s telesnimi očmi, potem jo moraš razumeti. Vizija je namreč enostavna, in kar je očitno, ne more biti dvoumno. To lahko razumeš. In prav na tej točki se razum in ego razideta in gresta po svojih ločenih poteh. (*)

 

Cerkljansko; nad Počami

Izgubljeno je najdeno. Prvi četrtek sem na vrhu pod snegom izgubil konico in krpljico. Drugega se mi je iz rok izmuznil plastični pokrovček za baterijo in se po zamrznjeni skorji odpeljal v temo. Brez nervoze sem ga iskal in našel v luknji za spomenikom. Tokrat sem skrbno pazil na vsak košček opreme in opazoval, da ne bi česa izgubil v tretje. Neuspešno. Med telefonskim klicem se mi signal izgubi že po nekaj trenutkih in brezuspešno ga iščem na različnih pozicijah vrha. Zasmejem se samemu sebi. Gora, imaš pri teh igricah izgubljanja in najdenja kaj ti prste vmes? Odločim se, da ga bom ponovno začel iskati šele med sestopom pod vrhom. Signal je res čist, le kličoči si zaradi gosta ne zna vzeti primernega časa. Korakam navzdol, Konjskemu brdu nasproti. Začutim jezo. Nižje sogovornika brez potrebe okrcam. Končno se telefonski pogovor dobro izteče in spet najdem svoj mir.

 

Ego je prepričan, da je ljubezen nevarna… Vendar ego – kljub temu, da zelo aktivno spodbuja iskanje – postavlja en pogoj: »Išči in ne najdi.« To je edina obljuba, ki ti jo daje, in edina, ki jo drži. Ego je pri zasledovanju svojega cilja fanatično vztrajen, in njegova presoja, čeprav precej omejena, je povsem dosledna. (*)

Veseli vaški živžav. Med povratkom med zaselke Cerkljanskega je luno zastrla tanka, bela koprena. Mislil sem, da bom lahko ves čas hodil brez umetne luči. Prijeten pogled na okoliške kopaste hribčke popravlja neprijetno prestopicanje po zaledenelih stopnjah. Zaslišim lajež in takoj za njim se oglasijo sosednji. Opazim, da sem avto parkiral natančno pod veliko ulično svetilko. Na dveh sosednjih dvoriščih je živahen in vesel pomenek, verjetno o čisto vsakdanjih rečeh. Med preoblačenjem srajce se s pregrete kože kadi topla sopara potu. Na tem sem, da odpeljem. Tudi ljudje se porazgubijo po hišah.

Tako daleč si prišel, ker je bilo potovanje tvoja izbira. In nihče se ne loti nečesa, za kar verjame, da nima nobenega smisla. To, v kar si veroval, je še vedno vredno zaupanja in bdi nad teboj z vero, ki je tako blaga, pa vendar tako močna, da te bo dvignila daleč onstran koprene… (*)

 

Greben na zahodu

Četrti izlet. S tremi poskusi nisem bil povsem zadovoljen, zato se ponovno odpravljam na Porezen. Med vožnjo po Selški dolini mi neobičajen prometni znak že dobro voljo dodatno izboljša. Iz povodja Črnega morja zapeljem v Jadranskega, poiskat najlepši pristop na Porezen. Oblaki še vedno ogrinjajo okoliške hribe. Na koncu vasi raje obrnem k lažji varianti. Komaj je za menoj tistih nekaj hiš, že tabla označi konec Hudajužne. Ozrem se navzgor, proti Poreznu. Skozi bele nianse rahlo prodira sivkasta modrina. Vreme se izboljšuje. Čeprav sem obrnil na krajšo varianto, ne zaznavam boljšega občutka. Avto obračam v drugo. Preden dokončno zapeljem proti Podbrdu in Brdarju, bi rad videl, ali je pot na goro tod shojena. Toliko časa si bom že vzel.

 

Ego ti nikoli in na nič ni dal smiselnega odgovora. Ali ga kot tvojega bodočega učitelja ne diskvalificira že tvoja izkušnja z njegovim poučevanjem? Ego pa tvojemu učenju ni naredil samo te škode. Učenje je radostno, če te vodi po tvoji naravni poti in pospešuje razvoj tega, kar že imaš. Kadar pa si poučevan proti svoji naravi, s svojim učenjem izgubljaš, ker te samo uklepa. Tvoja volja je v tvoji naravi, in ji zato ne more nasprotovati. (*)

Pozor, medvedi! Kolikokrat sem si že rekel – ne sprašuj vaščanov za pot, če ni nujno potrebno. A starejšo gospo, ki je šla mimo, vprašam »Morda veste, če so od tod za konec tedna hodili na Porezen?« »Nikar ne hodite, je medved v hribih, ga je videl sosed, ki je lovec.« »Pa ge je videl danes, včeraj ali pred dnevi?« »Pred dnevi.« »Potem je že daleč, verjetno že v Italiji,« jo skušam pomiriti. »Nikar ne hodite, boste umrli! A niste slišali, da tistega lovca še iščejo?« »Nič ne vem. Kje in katerega lovca?« Saj nisem norec. A tudi ne dajem občutka, da me je prepričala ali vsaj malo prestrašila. »Kam pa greste?« Beseda se mi je za hip zataknila v grlu. V upanju, da jo bo vsaj malo pomirilo, rečem: »Na Durnik.« »Uuuuuuuu, kako strma in grda pot gre gor. Vem, ker smo enkrat šli gor nabirat borovnice. Si boste zlomili nogo in nihče vas ne bo šel rešit. Nikar ne hodite!« Pokimavam med pozornim poslušanjem njenih besed, dokler se ne odloči oditi naprej.

Ne verjeti pomeni zoperstaviti se oziroma napasti. Verjeti pa pomeni sprejeti in se pridružiti. Če verjameš, to ne pomeni, da si lahkoveren, ampak da sprejemaš in spoštuješ. Česar ne verjameš in ne spoštuješ, pa tudi hvaležen ne moreš biti za nekaj, kar zate nima nobene vrednosti. Za svojo presojo vedno plačaš ustrezno ceno, saj je presoja določitev cene. In kot jo določiš, tako jo plačaš. (*)

 

Vršna tristrana piramida

Dar. V grapi je kos poti odnesla voda. Zapustim jo, se zagrizem v strmino in višje obnjo brez težav ponovno zadenem. Na vrhu strmine se pot obrne v levo, na desni pa pri kmetiji za prvo vrvno ograjo blebečejo ovce. Za drugo prepleteno ograjo je prišel lajat kraški ovčar. Nekaj časa opazujem vse skupaj. Živali niso hotele potihniti in iz hiše je prišel gospodar. Če moj namen, iti na goro, ne bi bil dovolj trden, bi me s prijaznimi in dobrosrčnimi besedami zlahka prepričal, da se ustavim ob kozarcu domačega soka. Iskreno povem, da ima krasnega psa. Če so psi dovzetni na laskanje, ne vem. Nad hišo kmalu prigoni za mano. Presenečen se sunkovito obrnem, tako da se tudi pes malo ustraši. Spoznava se in spoprijateljiva. Sprva ga niti ne morem prepričati, naj se vrne domov. Tudi gospodarjevega klicanja »Dar, Dar!« in žvižganja noče slišati. Zavohal je pustolovščino in hotel iti zraven. Tako prijetne trenutke, kot so bili na tej kmetiji, sem si zaželel še kdaj.

 

Si duh, nesmrten, nezaobljubljen pokvarljivosti in brez madeža greha na sebi? Potem je svet zate stabilen in povsem vreden tvojega zaupanja, srečen kraj, kjer za kratek čas počivaš, in kjer se ti ni treba bati ničesar, ampak lahko samo ljubiš. Kdo ni dobrodošel dobrosrčnemu? (*)

Durnik. Že doma se mi je zdelo zanimivo ime hriba. Na zemljevidu sem na nasprotni strani grape opazil še enega z istim imenom. V slovarju sem našel pomen za podboj vrat. Zato ni čudno, da je na vsaki strani Baške grape po eden. Nista najvišja in ne najimenitnejša. A na nek način vseeno pomembna. Veselja nad lepo potjo je konec v rebri, kjer je shojeno naravnost in strmo navzgor. Pozornost nase priteguje skrivenčeno bukovo drevje, razraščajoče se v drugačnih oblikah, kot sem jih vajen. Neopazno se je delno zjasnilo. Na zemljevidu je pot vrisana nižje. Razveselim se, ko se nepričakovano znajdem točno na vrhu Durnika. S stare pomrznjene gazi stopim v posamezne luknje, od nog enega samega hodca. Kjer se skorja ni njemu predrla, se je meni. Naslednji vrh ima tudi nenavadno ime. Zveni kot obsodba na težko zaporniško delo.

Tvoj um je lahko naravnan prav ali napačno, in celo to je stvar stopenj, kar jasno kaže, da v tem ni znanja… Zaznava vedno vključuje neko zlorabo uma, saj ga pripelje v območje negotovosti. Um je zelo aktiven. Ko izbere ločenost, izbere zaznavo. Do takrat pa hoče samo vedeti. Po tem lahko izbira samo dvoumno, edini izhod iz te dvoumnosti pa je jasna zaznava. (*)

 

Na plošči se zasveti čudovit odsev zadnje večerne zarje.

Robija. Postane mi žal, da nisem vzel krpelj, a me takoj pomiri spomin, da sem jih po občutku pustil v avtu. Če je bil ta pravi, potem bo šlo tudi brez njih. Prepričan, da bom na vrhu stal tudi danes, vseeno še nisem. S hojo po stari smučini pridem čez neizrazit vrh do nadaljevanja grebena. Zakojški graben je že globoko pod mano. Sonce med zahajanjem ogreva pokrajino s toplimi barvnimi toni. Žarečo točko, ki ugaša med temnimi sencami drevja, zamenja hladna kamnita glava, lahkotno stoječa na pregibu grebena. Z nje sta sneg sproti odrivala moč sonca in vetra, ali pa se ga je ubranila kar sama. Kar zaigra mi srce, ko ugledam belo piramido. Videti je blizu, vendar po karti vem, da do njenega vrha ni tako malo. Sneg na planem postane zaledenel, kot bi ga na veliko polivali z vodo. Pred zmrzaljo je moralo tu močno deževati. Še dobro, da so se mi polovičke v prtljažniku avta zalepile za roke, in sem jih preložil v nahrbtnik. Brez njih danes ne bi mogel iti na vrh.

 

Odločitve sprejemaš stalno. Ne veš pa vedno, kdaj. Vendar se z malo vaje na osnovi tistih, ki jih že prepoznavaš, izoblikuje vzorec, ki ti pomaga tudi pri ostalih. (*)

Obrat. Na vrhu sem se želel slikati ob spomeniku. Po prvem neuspelem posnetku odpove baterija. Ni mi mar za klic v dolino, čeprav so z vrha pri meni običajni. Vso pozornost takoj in izključno usmerim v povratek. Osredotočenost na goro mi ne sme popustiti. V zadnjem siju sončnega žara previdno, a gotovo stopam v stopinje, ki sem si jih zbrcal ob vzponu. Prave dereze bi bile ustreznejše in cepin bi mi prišel prav. Prepričam se, da se mi ne bo nič zgodilo in da se po nevarnem sneženem toboganu ne bom odpeljal na Jeseniško planino. Ker me ni strah, uživam v vsakem koraku sestopa. Po snegu zamira pršenje svetlobe izza obzorja. Uporabim umetno svetlobo. Dolžina poti na povratku ni krajša in v noči noče zmanjkati skrivenčene bukovine. Na nebu še ni zadnjega krajca. Nenadoma se mi zdijo taki pohodi brez pravega smisla. Odločim se, da v noč naslednji četrtek ne grem več. Pri kmetiji pes lajanje izmenično meša s cviljenjem. Ko stopim na led zadnjega kosa poti, sem prvič na riti. Po strmem in mastnem prstenem bregu se v graben na slepo spuščam skrbno previdno. Na ravnem sem - samo da sem dol.

Ne misli, da ti bo ego omogočil najti izhod iz tega, kar on hoče. To je namen tega tečaja, ki ne pripisuje nobene vrednosti temu, kar ceni ego. (*)

(*) Tečaj čudežev, založilo Foundation for Inner Peace.