Polet - Andrej Jaklič: Helena Bartha Amalie »Leni« Rie­fen­stahl. Njena mama je bila Ju­di­nja. Lenin oče se je po ženini smrti spet poročil,

... a njegova druga žena ni bila enakega rodu kakor prva. Ko je bilo potrebno, je ta podatek Leni prišel zelo prav. Namreč: odprl ji je vrata do sveta, ki si ga je tako želela.

Najprej si je želela biti plesalka – precej neuspešno, potem igralka – dokaj dobro, nazadnje se je želja iztekla v filmsko režijo, v svet, v katerem lahko deluješ kot popoln vladar. V svet, v katerem ustvarjaš svetove, kot jih vidiš sam, ki so takšni, kot želiš, da so. In ona jih je. Precej uspešno.

Vsi triki Ledene razpoke

Leni Riefenstahl pri tem ni izbirala sredstev. Tudi (ali predvsem) sodelovanje z nacionalsocialistično stranko v tridesetih letih zanjo ni bila težava. Zakaj? Ker ji je omogočilo ustvarjanje tega, kar je tako močno hotela, jasno. In pri tem ji tudi njen izvor ni bil v oviro. Kot dokaz svoje arijske čistosti je namreč priložila »drevesno deblo« svojih prednikov, v katerem pa ni bilo imena njene prave matere, ampak »neoporečne« mačehe. Vsa natolcevanja, pojavljala so se že v tridesetih prejšnjega stoletja, ko je začenjala sodelovati z rajhov­sko nomenklaturo, je – začuda – prestala brez večje praske.

Ja, Leni Riefenstahl, filmska režiserka. Mojstrica dokumentarnih filmov, tehnična perfekcionistka, manična deloholičarka. Tudi skrajno ambiciozna ženska, polna primarne (seksualne) energije, povrh vsega še lepa in inteligentna. Pa tudi – klicali so jo Ledena razpoka, kar ob vseh moških, ki so jo obkrožali, pomeni lahko samo eno: da jih je bilo v njenem življenju veliko. Od njih je jemala tisto, kar je potrebovala, za to, da je to dobila, pa ni bilo treba spraševati za ceno. Kolona jih je: scenarist Béla Balázs, režiser Arnold Fanck, vrhovni piarovec Joseph Goebbels, glavni arhitekt in orožar Albert Speer, okoli prsta je bil precej časa navit tudi sam Hitler ... Za ene je bilo dovolj že hiter skok v posteljo, druge je bilo treba obdelovati dlje in popolnoma drugače, bolj diplomatsko. A ne glede na to:

Težko je reči ne

Ambicija snemati je bila tako velika, da se ji je uspelo prebiti do samega vodje, do Hitlerja. In to s svojim predlogom o snemanju igranega filma. Hitler je imel druge načrte. Imel je tudi kongres stranke v Nürnbergu, v katerem je napovedal usodo sveta, mimogrede pa tudi milijone smrti. In ker se je še kako zavedal moči gibljivih slik, ker mu je bil še kako jasen pomen propagande in ker je v Leni prepoznal energijo, kakršno je potreboval (podobno njegovi), se je hitro odločil. »Ti boš vizualizirala moje ideje. Ti in noben drug. In za to boš bogato nagrajena.« Kaj pa je hotela drugega kot sprejeti nalogo, ki se ji praktično ni bilo mogoče izogniti.

Tudi če ves čas veš, hkrati pa ves čas zanikaš, da gre za promocijski film režima, ki sicer takrat še ni bil v odprtem konfliktu s svetom, je pa nakazoval, kam in kako se bo njegovo delovanje razvijalo. Propagandni film stranke, ki je na kongresu dokončno podpisala pogrom nad Judi, stranke, ki je na kongresu zagrozila z vsemi sredstvi boja, čeprav pod krinko miru. In to pod velikanskimi plahutajočimi svastikami in nacističnim pozdravom. Leni je šla v to. Šla je zavestno in odločno. Ne nazadnje, imela je tudi osebni razlog, saj je tudi sama večkrat izjavila, da Hitlerja ne samo spoštuje, ampak tudi obožuje. In za takšno »dvojno« strast se splača narediti marsikaj. Tudi posneti nekaj, danes je to pač videti tako, srhljivo propagandno gradivo, v službi enega največjih strojev za uničevanje človeških življenj.

Ekipa, to sem jaz

Zanimivo, kako so jo telesa privlačila. Sodelovala je namreč pri projektih filmskega žanra, v katerem je ključ filma skrit bolj ali manj v poveličevanju primarnega sveta in v katerem ima moč telesa prednost pred močjo uma in tudi duha. Leni je bila ženska s primarno energijo in tega praktično nikoli ni skrivala. Ravno nasprotno, temu »klicu« je ves čas sledila. Zato je bil tudi njen režijski prvenec, igrani film Das Blaue Licht (Modri sij) iz leta 1932, uspešen. Celo tako, da je na Beneškem festivalu dobila srebrno medaljo.

Ta ni bila dobljena po naključju. Kot je film pač ekipno delo, pod katero se seveda podpisuje režiser, podpisani pa morajo biti tudi vsi drugi sodelavci, je bila ona nosilka projekta. Ki pa je bila v svoji lakomnosti in ambicioznosti pripravljena druge sodelavce po potrebi tudi zbrisati. Če so bili judovskega rodu, potem pa še sploh, kot sta bila scenarist Bela Balasz in producent Harry Sokal. Kar seveda ni bilo edinkrat.

Na delo s pištolo za pasom

Dokumentarec Triumf volje (1935) o shodu nacistične stranke v Nürnberbu med 4. in 10. septembrom 1934 je bil v Nemčiji velikanski uspeh (kjer je danes prepovedan). Tako velik, da je Leni postala »hišna« Hitlerjeva režiserka. Tudi zato je bila med prvimi vojnimi poročevalci, ki so nemški armadi sledili ob invaziji na Poljsko.

Ni šlo drugače kot v nemški uniformi, s pištolo za pasom in v lastni enoti, Posebni filmski enoti Riefenstahl. Stvar, ki se ji je zdela zanimiva, je hitro dobila druge barve. Barve vojne, krvi. Konflikt v poljski vasi Końskie jo je prvič soočil z realnostjo: bila je priča spopadu, v katerem je umrlo več meščanov, ki so na trgu kopali grobove padlim nemškim vojakom.

Pozneje je seveda zanikala, da je vedela, da so bili Judi, prav tako kot je po vojni zasliševalcem nekako vsadila mnenje, da ni vedela za koncentracijska taborišča, za vse početje nacističnega režima ... Skratka, da je vse, kar je počela, počela nevede in v dobri veri. Kamor sodi tudi evforični telegram, ki ga je Hitlerju poslala ob zasedbi Pariza: »Dragi Hitler, čestitam vam za največjo zmago nemških sil.«

Čitanka športnega dokumentarca

Logična posledica Triumfa volje, ki je dosegel glavni namen, prepričati domače neprepričane, je bil projekt, s katerim je režim moral prepričati vse druge. Ves svet, ki se je takrat že zmrdoval in precej odkrito negodoval nad rajhovskim početjem. Olimpijske igre so za kaj takega zelo primeren marketinški adut.

Berlin leta 1936. Prav za to prireditev zgrajeno prizorišče, prav za ta režim oblikovana arhitektura, prav za obdobje, ki prihaja, izbrana režiserka. Leni Riefenstahl. Zdaj je šlo zares, kar je vedela tudi sama. Njen proračun zapisovanja olimpijskega dogajanja je bil neomejen. Rajhovska marka je bila trdna, čeprav jih ni bilo dovolj za druge, so njej pritekale naravnost iz proračuna. Predstavljajte si, da imate neomejen budžet. Kaj bi naredili? Ona pravo čitanko športnega dokumentarca.

Jasno je bilo, da neposrednega napada na bodoče sovražnike ne sme biti. Ravno nasprotno, oko kamere mora biti demokratično, navdušeno nad vsemi udeleženci, očarano nad njihovimi dosežki, ne glede na to, od kod prihajajo, in ne glede na to, da so imeli Judi takrat prepoved tekmovanja. No, nekaj jih je bilo, a so trenirali daleč stran, prav tako jih v filmu neposredno ni bilo. Zato pa so bili nebelci, predvsem temnopolti Američani. Kot že rečeno, Leni je bila bitje telesnosti in tukaj barva ni bila pomembna (kar se bo pozneje še večkrat potrdilo).

Danes tako kot včeraj

Na voljo je imela: dobrih trideset snemalcev, najboljšo snemalno tehniko, ves čas so snemali praktično vse discipline, samo snemanje je potekalo že precej pred začetkom tekmovanj, precej je bilo tudi studijskega dosnemavanja. Omogočeno ji je bilo vse, kar je na tovrstnih tekmovanjih videti tudi danes: posnetki iz zraka, iz žabje perspektive, vrhunec takratne tehnologije so bile kamere za podvodno snemanje skokov v vodo, tako imenovane super speed kamere, ki so omogočale natančno spremljanje počasnih posnetkov. Imela je vrhunsko tonsko tehniko, najboljše montažne možnosti. Bila je povsod, tako da je motila tekmovalce, kar pa zanjo ni bilo problematično. Po stadionu so gradili stebre samo zanjo, lestve so prestavljali od ene discipline do druge ... Sama je bila ves čas na prizorišču in koordinirala, se prepirala, žalila, napadala ... in praviloma dosegla svoje.

Plod berlinskih olimpijskih iger: Olimpija, triurna filmska mojstrovina, biblija vseh, ki jih zanima tovrstni žanr. Razdeljena na dva dela, Praznik narodov (Fest der Völker) in Praznik lepote (Fest der Schönheit), postreže z glavnimi prijemi športne industrije spektakla. Takšen, kot je danes, je bil že leta 1938!

Olimpija presega lastni okvir

Film je bil premierno prikazan na Hitlerjev 49. rojstni dan, leta 1938. Takrat je bilo že jasno, da je vojna, ki jo pripravlja Nemčija, neizbežna in da je kontekst, v katerem je film nastal, kljub njegovi vsebinski »korektnosti« vseeno preveč kočljiv. In to tako, da je bilo nemogoče, da bi film dosegel svetovno distribucijo, zato je bil prav tako »obsojen« na zgolj zmagoslavni pohod po samo nemških kinematografih. Pardon, in kinematografih takratnih zaveznic, predvsem Italije, kjer je prav tako na Beneškem festivalu dobil nagrado coppa Mussolini (premagal je Disneyjev animirani film Sneguljčica in sedem palčkov!).

A vseeno, tisto, kar je močnejše od konteksta, so nedvomno elementi, s katerimi je film dosegel »nesmrtnost«. Uvodni kadri, v katerih se antični junaki spremenijo v žive atlete, avtoričina obsedenost z Jessejem Owensom, ameriškim temnopoltim atletom, zmagovalcem na teku na 100 metrov. Poglavje zase so tudi že omenjeni skoki v vodo, kjer je kamera snemala tako telo nad kot pod vodo. Genialna je tudi interpretacija kolesarskih dirk, predvsem pa zapis moške maratonske tekme, pri katerem izstopajo kamere, obešene okoli tekmovalčevih ramen. Res vrhunska upodobitev fizične moči, trpljenja, vztrajanja, trme ... ampak ...

Fašistična trilogija

Teža argumentov je odvisna tudi ali predvsem od tistega, ki jih izreče. Eden najhujših med številnimi udarci, ki jih je Leni doživela, jo je leta 1975 pričakal v New York Review of Books, podpisala pa ga je Susan Sontag, pisateljica, kritičarka, publicistka. Filmska projekta Triumf volje in Olimpijo ter zbirko fotografij plemena Nuba je imenovala fašistična trilogija.

Izdelkom Sontagova sicer priznava umetniške dosežke, hkrati pa je prepričana, da je poveličevanje tovrstne telesne popolnosti podleganje »idealu življenja kot umetnosti, kultu lepote, fetišiziranju junaštva in razpustitvi intelekta«. Po njenem Riefenstahlove »nikakor ne gre šteti med mislece«, opiše jo tudi kot »nepopustljivo svečenico lepote, njeno odvisnico«.

V nečem pa se je Sontagova vendarle zmotila. Trdila je namreč, da »se nihče, ki bo danes snemal filme, ne bo ravnal po Riefenstahlovi«. Zgolj nekaj primerov, ki njeno izjavo postavljajo na spolzka tla: Levji kralj, Vojna zvezd, oglaševalska industrija, športna vizualna »kultura« ...

Prepiri za dediščino

Po vojni praktično ni več snemala. Uspelo ji je le končati igrani film Nižavje, ki ga je snemala že med vojno. Zato pa je bilo od konca vojne, natančneje od leta 1948, ko je bila oproščena delovanja v nacističnem režimu, veliko več prepiranja, tožarjenja, boja za lastništvo nad filmi, za avtorske pravice. Ogromno prepričevanja, sprenevedanja, svetohlinjenja, tožb medijev, ki so jo vedno znova obtoževali sodelovanja z nacisti.

Vzporedno s tem se je ohranjalo tudi zanimanje za njena ključna projekta. Če so šli igrani filmi v pozabo, so tako Triumf volje, še bolj pa oba dela Olimpije preživeli. Prvi kot šolski primer propagandnega filma, drugi kot športni dokumentarec, ki sam žanr močno presega in se zarisuje že v prostor umetniškega.

Nekakšna rehabilitacija

Da ima telesnost lahko veliko barv in podob, je potrdila še s svojim navdušenjem nad afriškim plemenom Nuba, predvsem njenim moškim delom. Od šestdesetih naprej, ko jih je prvič srečala, se je k njim bolj ali manj redno vračala, plod teh obiskov pa sta knjigi fotografij The Last of the Nuba in The People of Kau, ki sta postali prodajni uspešnici, leta 1975 je zanju dobila zlato medaljo za fotografske dosežke nemškega The Art director´s Club.

Zdelo se je, da je starost nekaj, kar pri njej nima nobene prave vrednosti. Pri 72 letih se je začela potapljati, objavila dve knjigi fotografij, 22. avgusta 2002, točno na svoj stoti rojstni dan, pa premierno prikazala film Impressionen unter Wasser.

Opomba: leta 1972 je fotografirala münchenske olimpijske igre, za Sunday Times je naredila portrete Micka Jaggerja in njegove žene Biance, leta 1976 je bila v Mont­realu častna gostja olimpijskih iger. Aja, pri šestdesetih si je našla novega fanta, ki je bil star 20 let. Z njo je ostal vse do njene smrti, posledice helikopterske nesreče in starostnih bolezni. Umrla je 8. septembra 2003, stara 101 leto.

Tanka je meja

Zgodba Leni Riefenstahl je tudi zgodba o manipulaciji (in) umet­nosti. Meja med njima je težko določljiva, česar se je ona odlično zavedala in je to znala tudi s pridom izkoristiti. Prav tako jasno ji je bilo, da med njima obstaja ključna razlika, torej razlika med uspešno manipulacijo in uspešnim umetniškim izdelkom. In ta je etična.

Če prva, manipulacija, služi zgolj zavajanju in podrejanju točno določenim konkretnim ciljem, druga, umetniška, do teh ciljev ustvarja razdaljo, sili v premislek in trezno odločitev. Če manipulacija namenoma glorificira, tega umetnost namenoma ne počne, pač pa tematizira in problematizira.

In na to se Leni (namenoma) ni ozirala oziroma je to mejo le težko (namenoma) ločevala.

Andrej Jaklič