Delo, 03.08.05 - Marjan Raztresen: Izbirni planinski vodnik
Književni listi
Izbirni planinski vodnik
Poslastice iz Karavank
Stanko Klinar: 55-
krat Karavanke, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 2005, 192 str., 6700 SIT.
Karavanke, za Julijci in Kamniško-Savinjskimi Alpami po višini najvišjih vrhov tretje slovensko visokogorje, imajo v primerjavi s prvima dvema najbrž nekoliko manj vnetih hribolazniških privržencev. Eden med njimi je vsekakor univerzitetni profesor Stanko Klinar, med Slovenci verjetno najboljši poznavalec tega pogorja na slovenski severni meji; že štiri izdaje njegovega planinskega vodnika po Karavankah so izšle pri Planinski zvezi Slovenije. Zdaj je izpod peresa tega »karavankologa« izšel v isti založbi še izbirni vodnik s petinpetdesetimi predlaganimi gorskimi potmi in cilji, ki ni namenjen samo ali predvsem gorskim popotnikom in pohodnikom, ampak v skoraj enaki meri tudi zahtevnejšim in podjetnejšim (kajpada vsestransko primerno pripravljenim) gornikom. V njem so namreč poleg opisov ne prav napornih, celo čisto turističnih planinskih izletov in poti na razmeroma nezahtevne vrhove predstavljene še druge kategorije gorskih tur, tudi po poteh, zavarovanih s klini in jeklenicami, tudi razmeroma malo znani karavanški turni smuki, tudi pristopi (in seveda sestopi) po zasneženih žlebovih (od katerih so nekateri tako ali drugače prehodni tudi poleti), in celo dostopi na vrhove po brezpotjih, ki so v nekaterih primerih čisto pravi plezalni vzponi. Gre torej za široko izbiro karavanških gorskih ciljev, ki je ob petinpetdesetih podrobno opisanih poteh in gorah obogatena še z dolgo vrsto možnosti za ture, ki so omenjene tako rekoč med vrsticami.
Avtor je (tudi) v tej knjigi profesorsko natančen in sistematičen: vsaka težavnostna kategorija je obdelana v svojem poglavju, v vsaki je natančno poudarjeno, s kakšnimi težavami je mogoče ob normalnem vremenu računati v opisovani smeri in na kaj je treba biti posebej pozoren, da bi se pot končala z enakim navdušenjem, kot se je je pohodnik lotil. Že v naslovu vsake ture je navedena njena težavnost, takoj pod naslovom pa sta zapisani nadmorska višina predlaganega izhodišča in cilja ter višinska razlika, ki jo je treba premagati na poti. Seveda je med besedilom zapisano, koliko časa naj bi si hribovec vzel za turo in katero planinsko literaturo, predvsem še zemljevide, naj bi pred odhodom na pot natančno preštudiral. Poti do ciljev pa so, kot že omenjeno, zelo različne, od turistične poti v veličastno sotesko Čepa z izhodiščem v avstrijskem Podljubelju in nezahtevne označene poti na Golico do vrha dvatisočaka Vrtače po zelo zahtevnem brezpotju Južne grape, po enako zahtevnem Zahodnem žlebu na vrh Obirja ali po severovzhodnem razu na Kepo, kar je čisto pravi alpinistični vzpon. Posebno poglavje so doslej še neopisani karavanški turni smuki, pač glede na to, da ima takšno udejstvovanje v gorah dosti privržencev.
Čeprav je večina opisov namenjenih vzponom z južne, slovenske strani Karavank, jih je nekaj vendarle tudi z druge, avstrijske. Ker so Karavanke na severni strani dvojezično gorovje, je zato še kako umesten avtorjev nasvet, pravzaprav kar prošnja: čeprav je na tisti strani slovenskih sledi v gorah žal malo, »je domače prebivalstvo slovensko; lepo vas prosim, ustavite se pri domačinih, pogovorite se z njimi, dajte jim čutiti, da niso sami na prepihu jezikovne meje«.
Marjan Raztresen