Večer v nedeljo - Ona/on: Triglav in smučarji / Triglav
Triglav
Uroš Mencinger: Kako nas je Tona peljal za deset dni na Triglav
Ko je bil Tona še čisto na začetku ustvarjanja slovenske smučarske nacije in še v drugi državi, nas je, smučarje, najbrž zaradi težav pri menjavi dinarjev v šilinge, peljal za deset dni na Triglav.
Zjutraj je bila telovadba do Aljaževega stolpa, čezdan slalom in veleslalom na plazu, ki ga danes več ni, zvečer pa sveže pečene palačinke in pogrete smučarske zgodbe v koči na Kredarici. Glede na to, da smo pred tem klubsko trenirali na Okrešlju, kamor nam smuči sicer niso tovorili osli, temveč tovorna žičnica, ali pa pod Vršičem, kjer v Koči na gozdu še ni bilo vodovoda in je bila kopalnica v ledeni Mali Pišnici, je bil Vogrinčev reprezentančni eksperiment na Triglavu napredek. Bili smo silno ponosni, ker smo smučali na strehi Slovenije. In tako zdaj veste, kako je iz male države nastala smučarska velesila.
Ste v zgornjem odstavku zaznali 2864 višinskih metrov ponosa? Zakaj pa ga danes, vas vprašam, v naši, ne tuji, državi - in po 64 osvojenih medaljah na največjih svetovnih tekmovanjih (svetovni pokal, svetovno prvenstvo, olimpijske igre) - ni vsaj za kanček lanskega snega? Upoštevajte v odgovoru, prosim, da sploh ne sprašujem le po (alpskem) smučarskem ponosu. Nisem eden tistih, ki menijo, da kdor še ni skočil na Triglav, ni Sloven'c. Takšnega zakona ne potrebujemo. Kadarkoli sem "moral" gor, sem pošteno sopihal. Ne le takrat, ko so mi v nahrbtnik skrili kamenje. Sem pa prepričan, da je v tej državi Triglav - kot gora, da ne bo kakšne upokojenske pomote - še edina beseda, za katero družno in strumno stojimo čisto vsi Slovenci. Pa ne le zato, ker ima Piranski zaliv dve besedi.
Ne manjka nam, Slovencem, ne višinskih metrov ne športnih uspehov in ne naravnih lepot. Kar nam manjka, je zgolj ponos! Zaradi tega sta se danes zjutraj pri pohorskem potoku srečala nordijska sprehajalka in pasji družabnik ter med Flokijevim tvitanjem po ambroziji prelepemu sončnemu vzhodu odškrnila dobrih petnajst minut za informiranje o tem, kaj je predsednik spet bleknil, česa premier spet ni naredil, kaj je župan spet zapravil in kaj so politiki, saj so vsi čisto enaki, spet ukradli. Ker danes sta imela na tapeti ob urbanem eko vrtu politike; gospodarstveniki pridejo na vrsto spet jutri. Ne le ob potoku, temveč v vsaki gostilni, pri vsakih poročilih in v vsaki družbi. Ker smo vsi isti in enaki. S podpisanim na čelu. Namesto da bi pisal o Triglavu, kako je lep in visok, naš in troglav, tudi v tem zapisu kritiziram in, prav imate, "šimfam". Le kaj si misli naš Triglav, ko nas takšne tako gleda navzdol? Kaj si misli, ko me vidi, kako za praznik ne izobesim zastave, kako v omari nimam Katančevega dresa in na avtu ne nalepke SloveNIJA?
Zato predlog. Saj se ni treba povzpeti nanj, saj je dovolj, da po dežju spet posije sonce, ker takrat se daleč vidi. Poglejmo ga, tako kot on gleda nas, mirno, tiho in potrpežljivo, predvsem pa dovolj dolgo in globoko, da nas spet napolni z optimizmom, pozitivnostjo in ponosom. Triglav ni le najvišji, temveč je tudi največji slovenski simbol! V njem se pooseblja vse tisto veliko in visoko, kar smo že naredili, dosegli in ustvarili, ter vse tisto, kar še(le) bomo! Če bomo le bolj navijali, ne le zanj, temveč za nas. Glavo gor, vse do Triglava!
Uroš Mencinger
Triglav
Bilbi: Vas že kaj grabi panika? Ste nemara tudi vi eden ali ena tistih, ki so si prav to poletje zadali, da končno, po letih zaobljub, izpolnijo dolžnost vsakega Slovenca in Slovenke ter na svojem seznamu življenjskih ciljev odkljukajo Triglav?
Če si še v tem letu resnično srčno želite postati prava Slovenka oziroma Slovenec, stelahko vsaj malce pomirjeni, ker za to še zdaleč ni prepozno. Marsikateri tuji priročnik o Triglavu gorskim navdušencem priporoča, naj se našemu očaku izognejo v poletnih mesecih zaradi prevelike gneče in čakalnih vrst. Ja, prav ste prebrali. Vsi bi radi bili prave Slovenke in Slovenci predvsem v poletnih mesecih, času kolektivnih dopustov, ko ima človek končno čas, da razmišlja o svojem življenju. Mogoče pride celo do kakšnega kolektivnega razmišljanja o biti in ne biti in se zato vsako poletje zgodi nekako kolektivno romanje na to našo sveto goro. In vse to za manjkajoči žig v planinski knjižici, za šeškanje v Aljaževem stolpu, za čutare in pločevinke alkohola za pogum in novico, ki jo lahko ponosno raztrobite vsem poznanim, ko se vrnete z dopusta. In ja, končno si lahko oddahnete, ker ste še pred smrtjo postali prava Slovenka oziroma Slovenec.
Prepričana sem, da bi vsak tujec, ki se povzpne na Triglav, z veseljem postal Slovenec. Planinci iz celega sveta se že skozi stoletja ne morejo načuditi lepotam te pokrajine in razgledu, ki velja za enega najlepših in najbolj prostranih v vsej Evropi. Na Triglav se podajo iz popolnoma drugih razlogov kot mi, neobremenjeni od vsakršnih nacionalnih in statusnih simbolov, predani klicu narave in gora, željni izkustva neokrnjenega, pristnega. Tujcem z nasmehom prodajamo nacionalno zaščiteni brend "I feel Slovenia", toda, drage sodržavljanke in sodržavljani, mi ne čutimo ne Slovenije in ne ljubezni v tej besedi. Ker vse ostajajo samo besede - na papirju, na ekranu, v ušesih. Pozablja se na izkustvo, ki edino lahko resnično zapolni duha. Žal mislim, da nismo sami krivi, da o Triglavu razmišljamo kot o dolžnosti. Dolžnost ima nemalokrat negativen predznak. Če nekaj moraš, tega nikoli ne storiš s takšnim veseljem, kot če si tega želiš. Veliko planincev govori o tem, da jih gore pokličejo. Ta mističnost me zelo navdihuje in priča o brezčasni povezavi med naravo in človekom. Oče alpinizma v Julijskih Alpah, pisatelj dr. Julius Kugy, je v svoji antologiji o Triglavu zapisal takole: "Za spoznanje in razumevanje Triglava nikakor ni dovolj, da samo stopiš na njegov vrh ... Triglav terja več, to ve vsak, ki se mu bliža z odprtim srcem in koprnečo dušo. On ni samo lep, velik in ponosen vrh, temveč je celo kraljestvo, čudovito kraljestvo lepote in čudežev, da, še veliko več: je prestol boga, je znamenje, obdano s spoštljivo ljubeznijo, ki nikdar ne ugasne, je svetel simbol. Za slovenski narod je Triglav sveta gora."
Pozabili smo na kraljestvo zlatoroga, bele žene in čudodelne triglavske rože. Pozabili smo, kako se gleda s srcem in kako je, če duša koprni. Torej je skrajni čas, da se vsega tega spomnimo in se podamo na našo "sveto" goro, da začutimo svojo majhnost, svoje mesto na tem planetu, popolno nadvlado mogočne matere Narave. Ko zreš z nižine k vrhu, te zmeraj kaj preganja. Na vrhu pa vse dobi svoj smisel.
Maja Pihler - Bilbi, pevka