Novice.at - Bojan Wakounig: 51-letni Jezerjan Davo Karničar šteje med najbolj uspešne slovenske alpiniste.
Opravil je več kot 1000 vzponov in presmučal velike alpske stene (severna stena Triglava, vzhodna stena Matterhorna, severovzhodna stena Eigerja ). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z osemtisočaka Anapurne, leta 2000 pa kot prvi z Mount Everesta.
Kmalu bo minilo 15 let, od smuka z Mount Everesta. Kakšni projekti so se zvrstili medtem?
Davo Karničar: Po tistem se je samo po sebi odprlo, da se lahko lotim projekta smučanja z vseh najvišjih vrhov sedmih kontinentov. Nihče pred mano tega ni počel. Mislil sem, da bo dosti laže, ker so vsi precej nižji. Vendar je zaradi logističnih in finančnih problemov trajalo šest let, da sem sklenil ta venček. Bilo je zelo zanimivo, na primer čudovita smučarija z Denalija oziroma Mt. McKinleya v severni Ameriki z več ko štirimi kilometri višinske razlike. Ali pa eksotični Kilimandžaro v Afriki, kjer je sneg ali led treba iskati z lučjo pri belem dnevu.
Kaj kujete sedaj?
Po tistem je prišla motivacijska praznina in imel sem tudi nekaj poškodb, ki si jih nisem nabral v hribih, temveč doma. Tako sem kmalu spoznal, da naj se kar držim svojih stvari, ker je normalno življenje malo preveč nevarno, če se pošalim.
Pred petimi leti sem se lotil projekta smučanja z druge najvišje gore K 2, ki pa je s seboj potegnil tudi tragično zgodbo. Ko sva se s soplezalcem pripravljala na odpravo, je on na žalost v plazu umrl. Potem sem tudi že jaz nekako rekel, da je vsega dovolj. Ampak ko minejo leta in se sprašuješ, kaj pravzaprav v življenju najbolje znaš, sem se odločil, skupaj seveda s svojo družino – kajti to se mi zdi osnova za kakršnokoli stvar, kjer vemo, da bomo zelo veliko tvegali –, da grem po poti svojih želja. Sedaj sem ravno v štartu pripravljalne triletke. Kmalu bom šel na Kavkaz za 14 dni, potem za tri tedne v južno Ameriko, kjer bi rad vsa smučarska znanja gradil, kot da sem začetnik v tej dejavnosti. V prihodnjem letu pa je velik preizkus, ko bom v Karakorumu preveril, če sedaj, ko sem prestopil mejo 50 let, še v redu funkcioniram na 8000 metrih. Če bo vse ustrezalo, bom smučal leta 2016 z druge najvišje gore tega sveta.
Vsi veliki vrhovi so osvojeni, velike ekspedicije izvedene. Je zmanjkalo velikih ciljev, da so sedaj na vrsti drugi najvišji vrhovi?
K2 je zelo velika želja, ker je že s plezalskega vidika zelo zahtevna in specifična gora. Na žalost sta dva smučarja, ki sta z nje že poskusila smučati, na K2 preminila in ostaja izziv, ki ga je treba narediti. Sicer pa ni velik problem poiskati izziv za alpinistične smučarje. Večina osemtisočakov je delno presmučanih, v celoti izredno malo, nekateri pa se sploh ne dajo odsmučati. Na Tibetu, kjer je veliko šesttisočakov, je za nas smučarje še toliko dela, da bi lahko imel cilje za par življenj.
Številni vrhunski alpinisti so za vedno ostali v gorah. Vi ste še med živimi. Je razlog za to tudi kakšen poseben čut, da veste, kdaj je treba odnehati?
To je tako kot v čisto normalnem življenju. Ko čutimo, da je nekaj čez mero, se moramo od tega odvrniti. Seveda pa ostaja del tveganja, na katerega ne moremo vplivati. Zelo rad ga primerjam s tveganjem, ko se vsako jutro usedemo v avto, se nekam peljemo in zaupamo vsem, ki nam pripeljejo naproti. Pa se zdi, da to ni nič čudnega. Moje tveganje je seveda prestavljeno v nenavaden svet, v gore, in jaz se nanj zelo odgovorno pripravim. Z mislimi sem pri stvari in zato se mi zdi, da ne tvegam bistveno več kot pri vožnji z avtom.
Alpinizem je za vas tudi poklicna dejavnost. Kje je meja med poklicem kot pridobitveno dejavnostjo in uresničevanjem svojih osebnih hotenj?
Ta dejavnost ni tako konvencionalno določena kot pri kakšnih drugih športih, da bi vedel, koliko zaslužim, če to počnem. Pa vendar s svojo dejavnostjo lahko tudi preživim. Vendar vse moje zaveze do opremljevalcev, s katerimi produkte koncipiram in jih promoviram, niso takšne, da bi bil od uspeha na gori eksistenčno odvisen. Kajti če pride do te odvisnosti, potem lahko prestopimo mejo. Če bi v hribih trmaril predaleč, je to v bistvu samomor. Za mlade ljudi, ki hočejo biti poklicni alpinisti, je zelo nevarno, če jih k uspehu žene zaveza zaradi eksistence. Jaz sem se temu nekako uspel izogniti. Vsi, s katerimi sodelujem pri projektu K2, mi zatrjujejo, da tega ne potrebujemo iz promocijskih namenov, temveč da mi stojijo ob strani pri moji osebni želji. Ne sme biti finančne zaveze glede na uspeh odprave.
Premislite svoje korake tudi zaradi tega še bolj, ker ste oče?
Seveda. Prva naloga na svetu je biti dober oče, dokler te otrok potrebuje. Čeprav je to težko pojasniti, če greš v gore, pa ne moreš vplivati, ali bo plaz prišel ali ne bo. Zato je strašno pomembno, da iskreno verjameš, da zmoreš. Jaz odhajam v hribe vedno tedaj, kadar čutim, da bom nekaj res lahko naredil, ne pa, da grem poskušat nekaj narediti. Je pa vedno dilema, če odideš od svoje družine. Kajti stoodstotno ne moreš reči, da boš seveda prišel nazaj. Zato potrebujemo močne partnerje, takšne žene, ki to breme uspejo prenesti.
Jezerjani ste od nekdaj bili uspešni v vrhunskem alpinizmu. Kako je sedaj z naraščajem?
V takih majhnih sredinah, Jezerjanov nas vseh skupaj ni 700, je tako, da pride generacija, pri kateri je zelo veliko tistih, ki si to želijo početi, potem pa spet nastane luknja. Sedaj se mi zdi, da je konec večletnega zatišja. V alpinistični šoli v domačem planinskem društvu vidim, da se zbira kar precejšnje število mladih. Zdi se mi zelo zelo pomembno, da na Jezerskem ohranjamo jezersko dušo, da človek, ki tu prebiva, zna izkoristiti sneg pozimi in zna hoditi v hribe poleti. Da smo po nečem drugačni, da smo samosvoji, ker si na drug način turizma na Jezerskem ne morem predstavljati.
V turizmu ste dejavni tudi sami, kako kaže pri vas?
Zelo oklevajoče. Zaradi obširnih administrativnih težav z ženo zelo počasi postavljava na noge gorniški center, ki bo namenjen predvsem prenosu podatkov in izkušenj, ki sem jih v življenju pridobil. Šlo bo za tečaje za deset do največ 15 ljudi. Imamo zelo strogo in specifično administracijo. Vse je baje zelo evropsko dirigirano, pa vendar vidim čez mejo, kako so ista vprašanja in problemi drugače rešeni. Pa smo vsi v Evropi.
Bojan Wakounig