PZS, Forum - Pavel Škofic: Včeraj sem se udeležil Zbora načelnikov KŠP. Bilo je zanimivo. Najprej je eden od delegatov predlagal da glasujemo o uvrstitvi glasovanja o nezaupnici trenutnemu IO KŠP in načelniku.
... Na glasovanju je bilo po enih tolmačenjih izenačeno, po uradni verziji pa sta bila za nezaupnico dva glasova manj, kot proti. Saj niti ni pomebno – tudi ob izenačenem rezultatu bi bil predlog zavrnjen. Lepo pa je videti, da v svojem nezadovoljstvu nisem več osamljen.
Po proceduri skladni s Poslovnikom skupščine PZS sem se prijavil za razpravo k dvema točkama dnevnega reda in oddal tudi predloge sklepov. V poslovniku je zapisano, da bi se do mojih predlogov moral opredeliti poročevalec, potem pa bi o njih morali glasovati. To se ni zgodilo in šli smo na naslednjo točko. Še enkrat sem ugotovil, da pravila veljajo za ene bolj, kot za druge. Ko sem na Skupščini PZS pojasnil svoj pogled na zadevo, so me najprej obtožili, da sem zavedel delovno predsedstvo, ker pač nisem bil prijavljen kot delegat. Kasneje je pravnik ugotovil, da nisem zavedel nikogar in da sem po 22. členu Poslovnika skuščine PZS to pravico imel. Obenem sem takrat tudi izvedel, da sem premalo podučen o namenu in porabi sredstev znotraj KŠP. To je seveda res, saj sem se na skupščini pojavil ravno zaradi tega, ker po normalni poti nisem dobil ustreznih podatkov. Pričakoval sem, da bom s strani KŠP oziroma PZS dobil razlago, kje je moje razmišljanje napačno. Tega seveda nisem dobil.
Ker že nekaj časa sumim, da reprezentance dobijo bistveno manj denarja, kot jim ga je namenjenega, sem to zadevo nekoliko temeljiteje pogledal. Po podatkih z ministrstva je MŠŠ za delo reprezentanc namenilo slabih 133 tisoč Eur. To so strogo namenska sredstva in na vprašanje, koliko odstotkov tega denarja se sme uporabiti za spremljevalne in podporne dejavnosti, je bil odgovor jasen – nič. Fundacija za šport je za delo članske reprezentance nakazala slabih 66 tisoč za mladince pa slabih 63 tisočakov. Po analogiji bi tudi ta sredstva morala biti 100% porabljena za delo reprezentanc. OKS je za Svetovne igre v Kolumbiji prispeval dobrega tisočaka. Mladinski reprezentanti so za borno število tekem in treningov prispevali slabih 10 tisočakov kotizacij. Računam, da je bilo vsaj dve tretjini sponzorskih in donatorskih sredstev namenjenih delu reprezentanc. To bi znašalo slabih 13 tisočakov. Ko to seštejemo, ugotovimo, da bi moralo biti za delo reprezentanc porabljenih slabih 285 tisoč Eurov. Tu doživim šok. Dejansko je bilo v ta namen porabljenih 185 tisočakov ali 65% namenskih sredstev. Ko sem omenil svoj sum, da gre za nenamensko porabo, sem bil pozvan naj svojo izjavo podkrepim s kakšnim dokazom. Ne trdim, da je zgoraj zapisano dokončen dokaz. Morda kje obstajajo kakšne študije, kako bi na druge načine porabljen denar pomenil konkurenčno prednost za naše reprezentante. Bi bilo pa v tem primeru nujno, da te študije vidimo skupaj s kriteriji za vrednotenje realnih rezultatov takega vlaganja.
Sam v tem trenutku vidim žalostno sliko reprezentantov, ki trenirajo in se borijo za prosta mesta za nastope na mednarodnih tekmah, ki se jih bodo udeležili v majhnem številu, na mnogih pa naših tekmovalcev sploh ne bo. S tem samo ustvarjamo dodaten pritisk na tekmovalce in zmanjšujemo možnost za vrhunske rezultate v skupnih seštevkih in na največjih mednarodnih tekmovanjih. Če ne bo vrhunskih rezultatov, ne bo zanimanja za ta šport in tudi finančna podpora bo hitro usahnila. Mi pa recimo damo 5 tisočakov za osnovnošolsko tekmo, ki se jo udeleži manj tekmovalcev kot dostojne tekme Zahodne ali Vzhodne lige, ki so za KŠP zastonj. Za tekme državnega prvenstva zapravimo štirikrat toliko, termine pa določimo tako, da najboljši ne morejo priti. Če že pridejo, jim po živcih skačejo sodniki s svojimi neumnostmi. Koliko so za sponzorje vredne tekme, kjer ni najboljših, ve vsak, ki je sponzorje poskušal privabiti k sodelovanju.
Upam, da ne bom še enkrat doživel očitka, da ne poznam načina financiranja v KŠP. Načelniki naj bi sprejemali finannčna poročila in finančne načrte, sam pa kljub enoletnemu trudu še ne vem, kako zadeva deluje. Predpostavljam, da ostali načelniki o tem vejo še manj. Mi pa kar glasujemo in prevzemamo odgovornost. Vsem nam bo verjetno prišlo prav poročilo Nadzornega sveta PZS. Upam, da bo v njem natančno pojasnjeno, kako posamezni zneski sovpadajo s posameznimi postavkami v razpisni dokumentaciji za pridobitev teh sredstev in upam, da bo poročilo dostopno vsem zainteresiranim.
Najhuje pri vsem tem je, da se očitno skoraj nihče ne sekira, da najboljšim tekmovalcem namerno preprečimo, da postanejo državni prvaki. Po eni strani imajo reprezentantje zapisano obvezo, da se udeležijo tekem za državno prvenstvo, po drugi strani pa IO predvidi tekme v terminih, ko so najboljši na mednarodnih tekmah. To je izbilo dno sodu mojega potrpljenja in zbor načelnikov sem zapustil. Ni strategije, ni plana – je le golo cufanje za denar, za katerega trdim, da je namenjen za delo reprezentanc. Pri takih stvarih ne želim sodelovati.
In kako kaže za leto 2014. Predvideva se padec celotnih prihodkov s 367 tisočakov na 285. Predvidoma bo strogo namenskih sredstev za delo reprezentanc slabih 242 tisočakov. Za delo članske reprezentance naj bi jih namenili 85 tisočakov za mladinsko reprezentanco pa le 50. Le 56% sredstev bi se po mojem razumevanju plana porabilo namensko. Tudi v absolutnem znesku se sredstva, ki so po mojem mnenju odščipnjena od sredstev namenjenih za delo reprezentanc poveča z lanskih 100 na letošnjih 107 tisočakov.
Sam se kot delegat Zbora načelnikov nikakor ne strinjam s takim načinom dela. Za leto 2014 bi bil pripravljen podpreti 30% po mojem mnenju neprimerne porabe (zmanjšanje za 15% glede na leto 2013), ker mi je jasno, da sistema ne moreš spremeniti v trenutku. V vsakem naslednjem letu je ta delež treba zmanjšati še za 10% z optimizacijo samega sistema KŠP (za leto 2015 še 27%, za leto 2016 pa 24%). Komur se to zdi utopija, naj pomisli, da obe ligi in pokal iRCC delujejo praktično brez proračunskih sredstev. Sistem brez vrhunskih športnikov nam ne bo koristil čisto nič. Vrhunski športniki brez sistema pa lahko naredijo čudeže. Družina Kostelič je »ustvarila« smučarski razcvet na Hrvaškem, Adam Ondra pa ugled češkega plezanja. Za hec si lahko pogledate v kakšnem stanju so bile njihove nacionalne panožne zveze ali recimo njihova državna prvenstva ob začetku njihovega vzpona.
Trenutek resnice pri trenutnem pristopu bo nastopil že v letu 2015. Po projekciji bo takrat na voljo le še dobrih 200 tisočakov. Sistem, kakršnega podpiramo, jih bo požrl okrog 150, približno 50 pa jih bo ostalo za reprezentance. Nastopi na mednarodnih tekmah bodo postali redkost, vrhunskih rezultatov bo znatno manj in še teh malo sponzorjev se bo umaknilo. Ostali bodo le požrešen sistem in lepi spomini. To je le moje mnenje. Za trditve kljub načelni javnosti delovanja nimam zadosti podatkov.
Pavel Škofic