Planinskega društva Radovljica: 10. marca 1895 je bila v Klinarjevi gostilni na Linhartovem trgu v Radovljici ustanovljena podružnica Slovenskega planinskega društva ...
Področje delovanje je obsegalo velik del Gorenjske, vse do Bele peči. V prvih letih so predvsem markirali poti in gradili planinske koče.
Planinsko društvo Radovljica je bilo temelj za kasneje ustanovljena planinska društva na Gorenjskem. Zgradili so več planinskih koč, deseta je bila Pogačnikov dom na Kriških podih, ki je še dandanes ponos radovljiških planincev.
Društvo danes upravlja s tremi planinskimi postojankami in sicer z Valvasorjevim domom pod Stolom, z Roblekovim domom na Begunjščici ter z Pogačnikovim domom na Kriških podih. V društvu uspešno deluje več odsekov, v katerih se lahko udejstvujejo posamezniki različnih interesov in starostnih skupin. Za najmlajše se najdejo aktivnosti v športno plezalnem odseku in v mladinskem odseku, ki predstavlja kar četrtino članstva v društvu. Športno plezanje se med mladimi vse bolj uveljavlja, omeniti moramo Domna Škofica, ki spada v vrh svetovnega plezanja. Večina mladih v društvu pa se z veseljem udeleži planinskih pohodov za otroke, ki se izvajajo vsak mesec med šolskim letom.
Mladi se lahko aktivno udejstvujejo tudi v alpinističnem odseku in čeprav vsi ne postanejo odlični alpinisti, je nabrano znanje od spremljanja vremenskih situacij do različnih snežnih in drugih razmer v naravi resnično bogastvo nabranih izkušenj, ki gorniku lahko koristijo vse življenje. Naši alpinisti plezajo odmevne smeri v Alpah, Himalaji in Andih. Vse člane društva vabimo tudi k sodelovanju v markacijskemu odseku, kjer v zadnjih letih nujno potrebujemo sodelavcev, saj naše društvo skrbi za kar 60 km planinskih poti, ki jih je stalno potrebno čistiti, vzdrževati in popravljati.
Vsi se nam lahko pridružijo tudi na planinskih pohodih, ki jih organizira vodniški odsek. Izbira ciljev je zanimiva in marsikaterega vrha naši zvesti pohodniki ne bi sami obiskali nikoli. Prav tako lahko odrasli sodelujejo pri upravljanju naših treh postojank. Vzdrževanje le-teh, sodelovanje pri organizaciji raznih dogodkov ali pa pomoč pri nošenju na Roblek v zimskih mesecih- za vzdrževanje kondicije; vsepovsod se nam lahko pridružite.
Torej je Planinsko društvo Radovljica tesno povezano z življenjem v Radovljici in širši okolici.
Ponosni smo na 120 letno delovanje!
Prav vsak, ki je sodeloval v preteklosti ali ki sodeluje danes je pripomogel k uspešnemu delovanju društva.
Delo društva smo opisali v zborniku 120 let radovljiškega planinstva 1895-2015.
Hkrati smo se odločili, da ob tej visoki obletnici pripravimo razstavo katere otvoritev je bila v petek, 13. marca, v Šivčevi hiši.
Predstavili smo zgodovino društva v sliki in besedi, naše tri planinske postojanke ter delo odsekov. Poudarek je na delu zadnjih desetih let.
Razstavo si lahko ogledate razen ob ponedeljkih vsak dan, do 29. marca, od 10. do 12. ure in od 16. do 18. ure.
Jana Remic
Strokovna delavka PD Radovljica
Uvodni govor predsednika
120 let PD Radovljica
Začetki organiziranega planinstva v naših krajih segajo po pisnih virih v samo 18. stoletje, ko so štirje srčni možje iz Bohinja prvič prišli na vrh Triglav. Kasneje v 19 .stol. je bila leta 1892 na pobudo takratnih planincev Piparjev na vrhu Stola dana pobuda, da se ustanovi lastna slovenska planinska organizacija. Že naslednje leto, 1893, je bil v Ljubljani prvi občni zbor Slovenskega planinskega društva. Seveda se je pobuda širila naprej v druge kraje, še istega leta sta bili ustanovljeni podružnici v Kamniku in v Savinjski dolini, natančneje v Celju. 10. marca 1895 leta je bil pri ustanovitveni občni zbor podružnice SPD Radovljica. Obseg takratne podružnice je segal vse do Bele peči v današnji Italiji. Kasneje se je iz te podružnice ustanovilo kar nekaj gorenjskih PD.
120 let. Težko je opisati vsa ta leta v kratkem govoru. Lahko bi jih razdelili na posamezna obdobja. Že prvo leto, natančneje v avgustu, društvo odpre Vodnikovo kočo na Belem polju, kasneje je društvo zgradilo ali obnovilo še kar nekaj koč, npr. Tomčevo kočo na Planinci pa Vilfanovo na Begunjščici. Odborniki niso samo gradili, ampak so tudi markirali nove poti, prirejali razne izlete, predavanja in veselice. Nikakor pa v tem času ne smemo pozabiti še na Jakoba Aljaža, ki je imel v tistem času kar velik vpliv na delovanje slovenskih podružnic. Prav on je bil tisti mož, ki je dal postaviti stolp na vrh Triglava in je današnji simbol slovenskega planinstva. Prvega načelnika podružnice, dr. Janka Vilfan,a je kmalu zamenjal Hugo Roblek, lekarnar, ki pa je kasneje nesrečno končal v požigu Narodnega doma v Trstu.
Prišla je prva svetovna vojna, ki je prekrižala marsikateri načrt in nekako zaustavila delo podružnic. Šele po končani vojni in razpadu avstrijske monarhije je zaživela dejavnost radovljiške podružnice. SPD je po vojni prevzelo kar nekaj koč, ki so bile prej v lasti avstrijsko –nemških društev, hkrati pa izgubila koče na območju z rapallsko mejo. Leta 1933 se je zaključila gradnja Roblekovega doma na Begunjščici. Tu seveda moram omeniti tudi ustanovitev alpinističnega, mladinskega, markacijskega in literarno–propagandnega odseka. Lahko bi se našlo še kaj v tem času. Začela se je druga svetovna vojna, ki je znova prekrižala marsikateri načrt. Za kar nekaj let se je prekinilo delo podružnice. Po končani drugi svetovni vojni je planince čakalo težko delo. Obnoviti je bilo potrebno precejšne število postojank. V Ljubljani so 28. junija 1945 sprejeli organizacijsko shemo bodoče organiziranosti planinstva. Tako je po tej shemi tudi PD Radovljica nadaljevalo delo predvojne podružnice SPD. Delo društev po vojni nikakor ni bilo lahko, ni bilo denarja in ne materiala, s katerim bi si lahko pomagali pri obnovi postojank. Roblekov dom, ki je bil med vojno požgan, je bila prva postojanka, ki jo je društvo obnovilo in slovesno odprlo 15. septembra 1946. Seveda so smelo gledali naprej, že leta 1948 je bil odobren kredit za izgradnjo doma na Kriških podih, na pobudo takratnega načelnika gospodarske komisije pri PZS Jožeta Pogačnika. Leta 1951, natančneje 6 oktobra, ravno na dan otvoritve, pa so prijeli vest, da se je Jože smrtno ponesrečil v dolini Mlinarice. Sprejet je bil sklep, da se Radovljiški dom preimenuje po njem. Že v letu 1946 so naredili tudi načrte za obnovo Valvazorjevega doma pod Stolom. Imeli so nemalo težav z to obnovitvijo, saj je bila sama lokacija doma v obmejnem varovanem pasu. Obnova se je nekoliko zavlekla, ker so dali prednost že prej omenjenemu Roblekovemu domu. Ko so se razmere z leti umirile in ko so zaključili z deli na Kriških podih, so tudi tukaj zavihali rokave in 6. junija 1954 slovesno odprli prenovo tudi tega doma.
Nikakor ne smemo misliti, da so kasneje radovljiški planinci zaspali, ravno nasprotno, bili smo zelo aktivni tudi na drugih področjih, tako v mladinskih, alpinističnih vrstah, dejavni kot markacisti. Vemo, da iz teh vrst izhajajo zelo zveneča imena, da smo osvajali tako vrhove v domačih gorah kot v tujini, da se danes ponašamo z naslovi evropskega mladinskega prvaka v športnem plezanju ter s prejetim zlatim cepinom našega alpinista pa še in še bi lahko našteval.
Seveda se tukaj poraja vprašanje, kako naprej. Človek dobi pri pregledu zgodovine nekakšen občutek, da se čas ponavlja, zopet smo v nekem času, ko nas pesti gospodarska kriza, ni denarja, vse manj je ljudi, ki so še pripravljeni prostovoljno delati, seveda tu svoje opravi še državna birokracija, ki nas tako ali drugače ovira pri našem delu. Vendar ne mislimo vreči puške v koruzo, kot pravi slovenski pregovor. Kar nekaj načrtov še čaka, da jih dokončamo, čim prej želimo dokončati sanitarije in shrambo na Roblekovem domu, sanirati kletne prostore na Valvazorjevem domu, ter opremiti vse naše postojanke z internetom.
Kaj naj rečem za konec, kot to, da želimo da bi se vsi planinci v naših postojankah počutili kar se da dobro, da bi naši alpinisti še naprej osvajali domača in tuja gorstva, da bi se v mladinskih vrstah kalilo kar največ novih gornikov in športnih plezalcev, da bi naši planinski vodniki organizirali čim več lepih planinskih pohodov po naših lepih planinskih poteh. Pri vseh dejavnostih si želimo še več prostovoljcev, ki bi sodelovali in naj tudi tokrat izkoristim priliko in vas povabim k sodelovanju. Prostovoljce potrebujemo pri vseh dejavnostih v društvu! Za konec ne smemo pozabiti na ohranjanje naše lepe gorske narave. Zaključil bi z eno mislijo ali sloganom varuhov gorske narave: »V gorah nismo sami, smo samo gostje.«
Valentin Rezar