Matjaž Čuk: 7. septembra 2012, (10.) etapa Palsa (2270 m) - Kolte (2430 m)
Pikast sem, kot da bi imel ošpice, norice ali rdečke ...
Jutro je oblačno.
Vodič se pritoži, da z nosačem nista nič spala, saj so ju celo noč mučili komarji. Pri meni jih ni bilo ali pa jih nisem slišal.
Zjutraj se naš gostitelj odkupi za vse tiste neizpolnjene obljube včeraj. Dobim veliko skodelico toplega, svežega, dišečega mleka.
Tudi danes začnemo zgodaj. Visok prelaz Mune Lagna nas bo pripeljal na drugo stran, odkoder sledi dolg spust do reke Humla Karnali Nadi. Kje bomo nocoj spali še ne vemo, vsekakor pa bo to v eni izmed vasic nad reko.
Iz vasi se pot najprej strmo vzpne, nato pa preči pobočja. Dvakrat moramo celo krepko navzdol, kar nam bo še otežilo že tako dolg vzpon na prelaz. Še en strm vzpon nas pripelje na gozdnat greben, odkoder se rahlo spustimo do velike planine. Tu bo počitek in kosilo.
Po okusnem dal bhatu in skodelici mleka zagrizemo v strmino. Kot nalašč se od nekod prikrade popoldansko sonce, ki žge na vso moč. Strme serpentine vodijo po odprtem svetu navzgor. Ko za robom že slutimo prelaz, se daleč v megli pokaže nova strmina.
Počasi, nekoliko zadihani od višine in redkejšega zraka, premagujemo še te ovinke, ki so se nepričakovano pojavili nad nami in izginjajo v zlovešči megli.
Po šestih urah hoje stopimo na prelaz Mune Lagna (3720 m). Žal nam ne ponudi razgledov na gore. Je pa občutek, da sem eden redkih tujcev na njem, zame lepo doživetje in zadoščenje.
Čeprav so domačini trdili, da je prelaz visok le 3500 metrov, nam ni bilo prav nič podarjeno. Moj zemljevid kaže višino okrog 3700 metrov, višinomer nameri še 20 metrov več.
Sedaj bo šlo daleč in strmo navzdol. Kmalu se izluščimo iz megle, a kaj več od pogleda v dolino nam debel sloj oblakov nad njo ne dovoli. Naša stara prijateljica, reka Humla Karnali Nadi, nas čaka 2000 metrov nižje. Pot je udobna. V dobri uri nas pripelje do pastirskega naselja. Tu si privoščimo kratek počitek in čaj.
Še dobre pol ure imate do vasi, reče pastir.
Njegove pol ure se je raztegnilo na debelo uro in pol. Strme serpentine brez konca so vodile navzdol in skoraj tisoč metrov nižje smo prišli do osamljene hiše.
To je kraj Kolte, pravi vodič.
Hiša, kjer bomo nocoj prespali, je majhna. Pred vhodom sedi veliko ljudi. Pozno popoldne je že in kaže, da bodo ostali tukaj. Vseeno dobimo sobico, brez vsega, zaprt prostor, kjer je prostora za tri spalne vreče. Tu tudi večerjamo, saj drugje ni prostora.
Spim zelo slabo, na obroke. Prvo polovico noči mi uspe zaspati, druga je samo še obračanje in nemočen boj s komarji. Tudi moja prijatelja ne spita. Vsi smo v isti kaši.
Rdečim pikam iz Martadija so se pridružile sveže, nove. Pikast sem, kot da bi imel ošpice, norice ali rdečke. Nisem doma in take vrste težav sem hvalabogu pričakoval in sem nanje pripravljen. Izginile bodo, ko bomo prišli v visoke gore. Če bo to edina težava na moji dolgi poti, bom vesel in srečen.
Hoja 8 ur. Vreme zjutraj oblačno, čez dan delno jasno, na prelazu megleno. Temperatura zunaj 22,5 °C, v sobi 23,7 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v kraju Kolte (2430 m).
Matjaž Čuk