tekmovalne sekcije "Alpinistični in avanturistični filmi" - 8. mednarodni festival dokumentarnega filma

8. Festival dokumentarnega filma

ALPINISTIČNI IN AVANTURISTIČNI FILMI

Tekmovalna sekcija

Dotik smrti/Touching the Void

Režija: Kevin MacDonald; Velika Britanija; 2003; 106 min.
Najboljši film v Trentu 2004 in med najboljšimi povsod, kjer se je predstavil.
Škot Kevin MacDonald se že od leta 1994 uspešno ukvarja z dokumentarnim filmom, pa ne le športnim, ampak tudi s portreti umetnikov in režiserjev. Prejel je tudi oskarja za film o palestinski ugrabitvi izraelskih športnikov leta 1972, med olimpijado v Münchnu.
Film Dotik smrti je bil posnet po knjižni uspešnici in resničnih dogodkih, ki jo je napisal eden od dveh udeležencev tega neverjetnega podviga, Joe Simspon. Drugi alpinist je bil Simon Yates. Oba angleška alpinista torej v perujskih Andih, kjer naj bi preplezala do takrat še nepremagano steno na vrh Siula Grande. Vzpon jima je sicer uspel, a med vračanjem z gore sta doživela tragedijo svojega življenja, ki jima je popolnoma spremenila odnos do sveta: Joe si je zlomil nogo in kljub nadčloveškim naporom, da bi v krutem vremenu spravil prijatelja in soplezalca z gore, se je Simon v obupu vendarle odločil in prerezal vrv. Teden pozneje se »odpisani« Joe pojavi v dolini, od koder sta ga Simon in Hawking, naključen soudeleženec te kalvarije, spravila nazaj v civilizacijo. Pretresljiva in napeta pripoved o preživetju na eni in o občutku vesti na drugi strani.

Najjužnejša točka/Extremo Sul

Režija: Monica Schmidt, Sylvestre Campe; Brazilija; 2004; 92 min.
Najboljši film v Trentu 2005, Gradcu 2005, Španiji
Pet alpinistov se odloči splezati na goro Sarmiento na najjužnejši točki Ognjene zemlje v čilskem narodnem parku. V filmu smo priče težavnemu podvigu, ki ga spremlja razmišljanje o človekovi želji doseči nedosegljivo. Ovire niso le v divji naravi, ampak tudi v človeku samem. Veliko je težav, ki jih mora odprava premagati na svoji poti proti cilju, vprašanje pa je, ali je tega zmožna vsaka odprava. Iz tega zornega kota je film eden redkih, ki prikaže tudi v negativno plat alpinističnih odprav.
Tega podviga se je lotila Monica Schmidt, sicer producentka s svojim podjetjem. Še kot študentka arhitekture in zgodovine se je lotevala gledaliških in glasbenih produkcij, potem pa jo je zasvojil film. Pri tem je zelo uspešna, saj je za svoje kratke dokumentarne filme prejela vrsto priznanj, tudi srebrnega medveda v Berlinu. Extremo Sul je njen drugi daljši dokumentarec, potem ko je posnela že film na Antarktiki. Sylvestre Campe je prišel v Brazilijo iz Nemčije in je tudi snemalec, sicer iz filmske družine. Film je študiral v Ameriki ter je specialist za skrajne snemalne razmere, saj je prej že posnel film o vzponu na Lotse Šar.

Tibet – krik snežnega leva/Tibet – Cry of the Snow Lion

Režija: Tom Peosay; ZDA; 2004; 104 min.
Posebna nagrada žirije, Trento 2005, in številne druge nagrade na več kot tridesetih festivalih po svetu.
Tibet, kot ga je videl le malokdo. Film je dosežek desetletnega snemanja v Tibetu, Indiji in Nepalu ter spremlja tako politične spremembe kot navade ljudi in tudi najbolj skrite dogodke, ki jih lahko odkrije le izkušen dokumentarist. Filmski izdelek je zbirka do danes neznanega arhivskega gradiva in neverjetnih osebnih pripovedi.
Tom Peosay je režiser, snemalec in producent. Že dvajset leta snema dokumentarne filme za najpomembnejše televizijske postaje in raziskovalce (NBC, Cousteau, Discovery). Sodeluje tudi pri filmu. Je neverjeten strokovnjak za digitalno tehniko, kar se izkaže tudi v tem filmu, saj je iz tako različnega gradiva, kot ga je lahko posnel v desetih letih ali si ga sposodil iz arhivov, ustvaril enkratno mojstrovino.

Marco, zvezdni utrinek/Marco, etoile filante/Marco

Režija: Bertrand Delapierre; Francija, 2004; 90 min.
Posebna nagrada za najboljši film o naravnem (peš, na kolesu ali smučeh ipd.) raziskovanju našega planeta.
Zgodba o vrhunskem smučarju in deskarju Marcu Siffrediju, ki se je pri devetnajstih na deski spustil po najstrmejši steni v Alpah, tri leta pozneje pa želel deskati z najvišje gore sveta. Mnogi bi se ob tej zamisli zgrozili, a ne Marco. Ko je osvojil vrh, se je za njim izgubila vsaka sled.
Film ga ohranja kot človeka, ki se je izredno veselil vsakega trenutka življenja, izžareval neverjetno življenjsko moč in navdušenje nad vsem, kar je počel. Zanj je bila gora prostor svobode, življenje zunaj ustaljenih norm. Bertrand Delapierre je bil njegov soplezalec. Odprl je svoje arhive in nam podaril nekaj posebnega, pravo življenjsko eksplozijo športnika, ki nam je kljub svojim 22 letom zaupal marsikatero skrivnost o vrhunskem športu, ki nam jemlje dih, in o svojem zorenju.

Antarktika.org /Antarctica.org

Režija: Michel de Wouters, Annick Pippelart; Belgija; 1999; 55 min.
Režiser, ki ima svojo produkcijsko hišo, je posnel številne filme, tudi v sodelovanju z drugimi evropskimi državami. Za film Antarktika.org je prejel številna pomembna priznanja, med drugimi tudi najvišjo nagrado v Trentu.
Zadnji dve leti so filmi o Antarktiki in Arktiki predmet zanimanja številka ena. Film Antarktika.org spremlja Belgijca Alaina Huberta in Dixieja Dansercoera, ki sta prešla Antarktiko v 99 dneh. Prehodila sta več kot 2 tisoč milj, včasih na smučeh, včasih s padali, še najbolj jima je nagajal veter.
Film je izjemna pripoved o skrajnih naporih in doživetjih na do takrat najdaljšem potovanju (3924 km) čez to kruto celino ter vpogled v njuno doživljanje te enkratne pustolovščine.

Poštar iz Butana/Yi Khel Gi Kawa

Režija: Ugyen Wangdi; Butan; 2004; 78 min.
Ugyen Wangdi dobro pozna Butan. Leta 1989 je posnel tudi prvi celovečerni film tam sploh. Njegovi dokumentarni filmi so dosegli številne nagrade po vsem svetu.
Butan je še vedno skrivnostna dežela, zato s toliko večjim zanimanjem spremljamo življenje glavnega junaka, poštarja Ugena Tenzina iz vasi Lingši. V filmu lahko primerjamo življenje v divjini z najosnovnejšimi pogoji za preživetje in utrip glavnega mesta, kamor gre Tenzin vsak mesec. Njegova pot je nevarna, polna vzponov in spustov, hribov in dolin, monsunov in snežnih zametov. Vsak mesec, že 26 let, je na poti dvanajst dni in več. A kot pravi sam, dom je vedno dom, pa čeprav hodiš do njega štiri dni.

Velika belina/The Big White

Režija: Havard Jenssen; Norveška; 2002; 52 min.
Havard Jenssen je študiral novinarstvo in socialno antropologijo ter se tako zelo navdušil za dokumentarni film, da je izumil tudi posebno opremo za snemanje v izredno nizkih temperaturah, kar mu je omogočilo postati tako rekoč vodilni snemalec v arktičnih razmerah. Za svoje delo je prejel številna priznanja, prav tako Velika belina, največkrat v kategoriji avanturistično-raziskovalnih filmov.
Izjemen polarni raziskovalec Borge Ousland se je odločil, da bo sam prečkal Arktiko od Sibirije do Kanade. Česa takšnega ni pred njim poskusil še nihče. In to ne brez vzroka. Tudi Ousland se je hitro spopadel s krutim dejstvom, da so postale sani, skonstruirane posebej za to priložnost, že po enem tednu neuporabne. In takrat se je prava odprava šele začela. Začela se je namreč bitka ne toliko z naravo kot s samim seboj. Davek je bil krut, a po treh mesecih in 1800 kilometrih hoje po ledu je prispel do kanadske obale.

Pozdravljena, Martina/Ciao Martina

Režija: Dariusz Zaluski; Poljska; 2004; 22 min.
Simone Moro je vrhunski italijanski alpinist, ki je pozimi leta 2003/04 splezal na Šišo Pangmo. To je bil prvi zimski vzpon na tega osemtisočaka in drugi v vsej himalajski zgodovini, prvi je bil vzpon na Lhotse. Doma je ostala petletna hči Martina. Prek odnosa oče-hči alpinist razmišlja o svojem plezanju in družinskem življenju. Film je posnel priznani poljski režiser Dariusz Zaluski, ki se v svojih filmih o športnih uspehih in športnikih rad sprašuje tudi o življenju in medčloveških odnosih.

Simfonija Jannu/Jannu Simphony

Režija: Andrey Pavlenko; Rusija; 2004; 21 min.
Ruski alpinisti so maja 2004 preplezali prvo neposredno smer v severni steni Jannuja in bili za ta podvig nagrajeni z najprestižnejšo nagrado za alpinistične dosežke, zlatim cepinom. Vodja ekspedicije je bil izkušen Aleksander Odincov. Steno, ki meri 3 tisoč metrov, so premagali v petdesetih dneh čistega plezanja. To je bila huda bitka z naravo in tudi alpski slog ni zadostoval. Podvig se je posrečil po tridesetih letih in petindvajsetih neuspelih poskusih, eden od njih je bil tudi ruski, ki so bili tam že jeseni 2003. Najpomembnejše trenutke je zaznala tudi kamera.

Z vodnim tokom/A filo d" acqua/On the Edge of Water

Režija: Gian Enrico Bianchi; Italija, 2004; 60 min.
Film nam predstavi zanimivo življenje večkratne olimpijske šampionke v kanuju, Josefe Idem, ki je sodelovala na šestih olimpiadah in počela s svojim čolnom neverjetno. Znala pa je tudi združiti vrhunski šport z družinskim in družabnim življenjem. Sicer je Nemka, ki se je preselila v Italijo, pod čudoviti svet gora, ki so prostor njenega treninga, zemljepisni in kulturni prostor pripovedi. Režiser je mojstrsko prikazal, kako je mogoče združiti različne vidike življenja, ne da bi bilo pri tem treba žrtvovati kar koli: šport, družino, politiko in družbeno udejstvovanje. Gre za prikaz zrelosti, ženske ozaveščenosti, želje in odločnosti upreti se posesivni moči ter živeti po svoje v večnem iskanju novih spodbud. Film je čudovito posnet, kar je med drugim dosežek režiserjeve akademske izobrazbe na tem področju (Rim).

Kaj nam je tega treba?

Režija: Tine Marenče; Slovenija, 2005; 34 min.
Tine Marenče se je leta 1997 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smer geografija in sociologija. Istega leta se je začel ukvarjati tudi z alpinizmom. Film je bil posnet ljubiteljsko. Vanj je bilo vloženo leto truda. Vse videoposnetke v filmu je posnel Tine Marenče sam, fotografije pa člani odprave in prijatelji (Anže Marenče, Aleš Česen, Darko Podgornik). Animacije in karte je prispeval Matej Žakelj. Glasba v filmu je delo skupine Kramfid.
Film je pripoved 21-letnega Anžeta Marenčeta, avtorjevega brata, ki se s štirimi prijatelji poda na svojo prvo odpravo v visoke gore. V pogorju Nebeško gorovje ali Tien Šan, na tromeji Kitajske, Kazahstana in Kirgizistana, preplezajo novo smer prek še nikoli prečkane južne stene Vrha Gorkega (6050 m) in se po normalni smeri povzpnejo še na Khan Tengri ali Gospodarja Neba (7010 m).
Film je preprosta zgodba o poteku odprave in o Anžetovem razmišljanju o alpinizmu. Ves film poskuša Anže čim bolj nazorno pokazati, zakaj rad pleza ter s tem odgovoriti na vprašanje, ki si ga zastavi na začetku filma in ki je hkrati tudi njegov naslov.
Film je del avtorjeve diplomske naloge iz sociologije.