Tineta Miheliča bo v petek, 13. maja 2005, ob 20. uri v Kulturnem domu Dovje
Tine
Mnogo let nazaj, ko sem preizkušal moje prve oprimke mi je prišla v roke knjiga Hermanna Buhla Nanga Parbat. Naslov mi ni povedal veliko, a ko sem začel z branjem je bilo vprašanj in ugibanja konec. Preselil sem se v njegov plezalski svet, predstavljen s tako močjo, navdušenjem in prepričanjem, da se mu enostavno nisem znal upreti. Knjigo sem prebral brez predaha, v enem zamahu in s pobožno željo, da mi bo nekoč »ko bom velik« dano doživeti vsaj delček opisanega.
Nobena druga knjiga me ni pritegnila na takšen način - vse do te, ki jo držite odprto. Morda je najbolje, da preskočite spodnje vrstice in se posvetite Tinetovi pripovedi, pa šele potem primerjate občutke... in preverite, če ni njegova zgodba morda tudi vas odnesla s seboj že v prvih poglavjih. Res je, marsikdo je doživel in izkusil prvinsko navdušenje ob odkrivanju novih svetov in obzorij, ki jih skrivajo gore. A Tine je znal te trenutke tudi ujeti, opisati - tako kot bi jih rad opisal kdo od nas, pa nekako ne najde čisto pravih besed. Nič zato, če v prvih letih njegove plezalske poti ni bilo pravih klinov in opreme, kaj šele denarja: močnejša sta bili volja in želja po doživetjih, ki ju takšne »malenkosti« ne ustavijo. Tine je vedel, da so velika dejanja dosegljiva tudi peš in v strganih hlačah in da so ranjene dlani in ledeno mrzli bivaki v stenah le majhna cena za veliko srečo – zares živeti z gorami...
Zgodba zagnanega in nadarjenega plezalca se iz poglavja v poglavje stopnjuje: od naših gora v Dolomite in preko Alp vse do Andov, ki so bili v Tinetovi mladosti še skoraj nepopisan list. Te gore so bile njegova velika ljubezen. Posvetil jim je knjigo Beli vrhovi zelene celine, doživetja iz Bolivije in Peruja pa so našla mesto tudi tukaj, v njegovem poslednjem delu. Danes že legendarne zgodbe iz bolivijske Kraljevske verige, Alpamaya in Chacraraja so zgodbe o začetkih slovenskega andinizma. Vmes ostro zareže dramatična epizoda Dru, kot bližnje srečanje z onostranstvom, svetom na drugem strani nevidne črte. Vendar, kot pravi Tine: »V svojem hribolezenju nisem iskal herojstva in zgodba o Druju je pravzaprav zgodba o preživetju v situaciji, v katero sem zabredel nekoliko po sili razmer, pa seveda tudi zaradi mladeniške prepotentnosti«. Morda bo ob njegovih skromnih ocenah lastnih dejanj kdo prezrl - toda v svojih najboljših letih je bil Tine vrhunski alpinist, med najboljšimi pri nas, in med njegovimi cilji so bili alpinistični izzivi tistega časa.
Ne morem tajiti, da so k mojemu doživljanju knjige precej prispevali dnevi, ki sem jih preživel s s Tinetom. Poznal sem ga kot prijatelja, soplezalca in dobrega človeka. Če sem z njegovim sodobnikom Šraufom imel priliko okusiti herojsko plat alpinizma, potem sem v navezi s Tinetom – že v njegovih zrelih letih – spoznaval in z veliko žlico zajemal plezalsko lepoto: gore skladnih oblik, z modrim nebom v ozadju in zelenimi dolinami pod njimi. Stolpe Dolomitov, bele špike južnoameriških Andov in edinstveno lepoto naših, slovenskih gora. Zdelo se mi je, da ima Tine do vsakega pogorja, do vsake gore in stene v kateri je plezal nekakšen oseben odnos. S kakšnim spoštovanjem je božal oprimke v Detassisovi smeri v Brenti Alti, velikih klasikah Julijcev, pa v njegovi Bohinjski smeri v Steni... In v Andih, ko smo se zvečer pod Huascaranom ostali že zdavnaj zavlekli v tople spalne vreče, on pa je še vedno sedel pred šotorom in zrl v zadnjo zamirajočo luč na ledenem vrhu... Njegove gore niso bile borba za uspeh za vsako ceno – bile so poezija in estetika, doživljanje umetnika, ki išče lepoto, pa naj bo to v steni ali med strunami violine na koncertnem odru. Tine se je namreč poklicno posvetil glasbi, ki ga je – tako kot gore - spremljala do zadnjih dni njegovega življenja v jeseni leta 2004.
In če Tineta nismo srečali kje med gorskimi vrhovi, nas je spremljal v svojih knjigah, v katerih je z nami delil svoje bogato znanje in izkušnje. Prebirali smo, kje in kako se pride na ta in oni vrh, katere plezalne smeri v naših Alpah so najbolj slikovite in na kateri zelenici med vršaci je najlepše prisluhniti tišini. Tine je to znal povedati, in njegova ljubezen do gora je bila nalezljiva. Radi smo sledili njegovim opisom , čeprav je morda kdo včasih tudi potihem godrnjal, češ: kje so zdaj tiste lepote, tako slikovito opisane v knjigi. A izrek, da je lepota v očeh opazovalca zanj vsekakor ni bil le fraza: Tine jo je občutil in nesebično razdajal naprej vsem, ki so jo bili pripravljeni razumeti in sprejemati. Klicu gora se je odzval, kot je že slutil sam, tudi »v zadnjem jutru svojega življenja«. Mnogo prezgodaj... A z nami ostaja njegova zgodba, ki jo je zapustil v tej knjigi: dragocenost in najlepše darilo vsem, ki imajo gore radi – tako kot jih je imel rad Tine.
Pavle Kozjek