Slovenske novice, 12.05.05 – Urša Splichal: Odlično ohranjeni vojak iz kamene dobe je mirno počival v svojem ledenem grobu v Alpah v severni Italiji kar 5300 let, ob sebi je imel lok in puščico
Lajf
Prekletstvo ledenega Ötzija
Od leta 1991, koso naledeniku Similaun odkrili 5300 let staro mumijo, je umrlo pet ljudi, ki so bili v stiku z ledenim človekom iz kamene dobe; se zamrznjena mumija maščuje, ker je po 53 stoletjih zmotil njen mir?
Odlično ohranjeni vojak iz kamene dobe je mirno počival v svojem ledenem grobu v Alpah v severni Italiji kar 5300 let, ob sebi je imel lok in puščico. Znanstveniki so nanj naleteli pred 14 leti ter ga podrobno preiskali in analizirali, odtlej je umrlo pet ljudi, ki so z bili mumijo v tesnejšem stiku. Kar samo se postavlja vprašanje – se Ötzija drži prekletstvo?
Zadnja v seriji nenavadnih smrti je nedavna smrt Konrada Spindlerja, vodje ekipe, ki je ledenega človeka preučevala na Univerzi v Innsbrucku. Spindlerjevo smrt, umrl je 18. aprila, so pripisali zapletom, ki so bili povezani z multiplo sklerozo. A pravi vzrok morda tiči drugje, njegovo ime so že dodali seriji nenavadnih smrti, povezanih z mumijo. Šestinšestdesetletni znanstvenik je vrsto let analiziral ostanke zmrznjenega vojaka, ki so ga na ledeniku Similaun na meji med Italijo in Avstrijo odkrili leta 1991. Poznal je tudi legendo o prekletstvu, ki se je rodila zaradi domneve, da je ledeni človek jezen, ker so ga po 53 stoletjih vznemirili, in se slehernemu, ki pride z njim v stik, maščuje s smrtjo. Spindler, ki je mumiji namenil deset let raziskovanja in izdal knjižno uspešnico, se je pogosto šalil: »Morda bom kmalu na vrsti.«
Prvi je umrl vodja skupine avstrijskih patologov, ki so opravili prve preiskave na ledenem človeku, dr. Rainer Henn, forenzik, ki je zmrznjeno truplo z golimi rokami pospravil v vrečo. Umrl je v prometni nesreči leta 1992; bil je na poti na konferenco, ki je bila namenjena njegovemu slavnemu odkritju. Sledil je vodnik po Alpah Kurt Fritz, ki je organiziral prevoz mumificiranih ostankov s helikopterjem; smrt ga je doletela na planinskem pobočju, ki ga je izvrstno poznal – pokopal ga je snežni plaz, samo njega iz skupine alpinistov.
Novinar Rainer Hölz, ki je za avstrijsko teve posnel dviganje Ötzija iz ledenega groba in njegov prevoz v Innsbruck, je umrl zaradi tumorja na možganih. Četrti je umrl Helmut Simon, nemški turist, ki je prvi opazil mumijo leta 1991, ko sta prav tam z ženo planinarila. Pozneje je bil ogorčen in prizadet, ker ni bil deležen priznanja za izjemno odkritje, kaj šele denarne nagrade (zahteval je 250.000 evrov, z mestom Bolzano se zdaj pravda njegova vdova). Oktobra lani se ni vrnil s planinarjenja, padel je sto metrov globoko, njegovo truplo so našli osem dni pozneje – zmrznjeno, pod pokrovom snega in ledu. Morebiti obstaja tudi šesta žrtev. Dieter Warnecke, ki je pomagal iskati 69-letnega Simona, je umrl zaradi srčnega infarkta, in sicer po Simonovem pogrebu.
Za pet oziroma šest smrti ima Ötzi alibi – ves čas leži v stekleni rakvi, vsem na očeh. Sicer pa se je nedavno pojavila nova teorija o vzroku njegove smrti. Znanstvenik z Univerze v Innsbrucku Walter Leitner domneva, da je bil Ötzi šaman, vrač, spoštovana in ugledna oseba. Z leti si je nakopal tudi sovražnike, ki so se odločili končati njegovo vladavino. In ni boljšega načina, kakor je umor. Leitner je prepričan, da so storilci med dejanjem ohranjali primerno razdaljo, saj so se bali šamana. Ranjeni Ötzi naj bi poskušal sestopiti z gore, a ga je prehitela smrt, ki naj bi bila videti kot nesreča, pravi Leitner.
Ta domneva nosi številko šest, s smrtjo ledenega človeka so povezane še druge. Najprej so znanstveniki menili, da ga je ujela huda snežna nevihta; Ötzi naj bi zaspal in zmrznil. Na telesu niso našli znakov napada, sneg ga je prekril precej hitro, saj bi sicer njegovo truplo napadle roparice. Po drugi teoriji je bil Ötzi ranjen v spopadu ali padcu, potem pa je zmrznil. Rentgenske slike so pokazale zlomljena rebra na desni strani. Prvo teorijo so zavrnili junija 2001, ko je rentgenski posnetek pokazal del puščice v levi rami, leto pozneje so našli še večjo rano na roki. Vprašljiva je bila tudi druga teorija, saj novi rentgenski posnetki niso pokazali zlomljenih kosti, ledeni človek pa je kazal očitna znamenja nekakšnega boja. Sledile so še tri teorije. Tretja pravi, da je lovec ponesreči ustrelil Ötzija in ga takoj pokopal. Po četrti teoriji je bil žrtev umora – Ötzi naj bi bil pastir, ki ga je ubil drug pastir z željo po večji čredi; ali pa se je po dolgem času vrnil domov in ugotovil, da se je njegove družice polastil drugi moški. Peta teorija, natančneje Petr Jandacek, pravi, da je bil Ötzi žrtev poskusa ropa. Napadalec je hotel njegovo bakreno sekiro, a se ga je ledeni človek, ki je bil ranjen v roko, le otresel in se umaknil na goro, napadalec pa ga je ustrelil s puščico in mu sledil. Ötzi se je domislil zelo neuspešnega načrta – pretvarjal se je, da je mrtev, se prekril s snežnim zametom in skozi majceno luknjo oprezal za napadalcem. Ker je močno snežilo, je napadalec je odnehal, Ötzi pa je čakal, morda zaspal in zmrznil.
Očitno je treba odgovoriti še na nekaj vprašanj, morda bodo znanstveniki odkrili nove podatke o ledenem človeku. A kljub temu verjetno ne bo prav nobena od teorij ostala brez sence dvoma. Menda tudi ta o prekletstvu ne. Tako kot pri vseh takšnih teorijah, so tudi tokrat naravne smrti, nesreče in smola zgoščene v eno samo zloveščo domnevo, ob vsem pogubljenju in mračnosti pa vendarle obstaja tudi dobra plat. S stališča turizma so namreč govorice o strašnem prekletstvu več kot dobrodošle. Zagotovo bo naraslo število radovednežev, ki bi radi obiskali muzej v Bolzanu (zdaj ga obišče 300.000 ljudi na leto), zgrajen posebej za Ötzija, in si ogledali mumijo v stekleni krsti, ohlajeni na šest stopinj pod ničlo. (U. S.)