ŠUMC - Jože Oprešnik: ... smo del poti od Grohota do Durc ... "pot"
Če hočeš doseči cilj - kočo ali vrh ali preprosto prehoditi neko razdaljo v planinah, povsod moraš premagati "Pot". Vedno jo ocenjujemo, največkrat je slaba, včasih smo prizanesljivi in pomislimo, da bi težko bila boljša, le hvalimo je ne veliko. Pa bi jo morali! Že zaradi ur, ki jih neimenovani markacisti opravijo zastonj, samo zato, da lahko potem narišejo eno redkih zavarovanih značilnostih Slovenije - Knafeljčevo markacijo.
Da, poti delajo tudi PD Mežica kar nekaj preglavic - saj ni nenavadno, ko jih imamo pa toliko. Letos nam je uspelo s trdim delom in pomočjo drugih urediti del poti od Bukovnika do vrha Raduhe. Del slovenske transverzalne poti, ki vodi iz Grohota čez Durce je z leti močno načela erozija, svoje je prispeval tudi velik obisk ljubiteljev te lepe gore na meji med Koroško in Savinjsko.
Markacisti PD Mežica smo pripravili, naložili in odpeljali v Grohot več kot deset kubičnih metrov okroglega lesa, skoraj tisoč kostanjevih in akacijevih količkov, tesarske spone, žeblje, kovinske stebre za smerne table, bencin in olje. Kovinske kline, jeklenice, motike, kladiva, sekire, agregat za vrtanje, motorne žage in ostalo potrebno opremo so s seboj prinesli člani tehnične ekipe PZS. Nekaj orodja pa so prinesli tudi sodelujoči markacisti.
Komisija za planinske poti pri PZS nam je rešila tudi problem prevoza potrebnega materiala v bližino delovišča. Prevoz je opravil helikopter Slovenske vojske, seveda, ko je bilo vse pripravljeno in so to omogočali vremenski pogoji. V ponedeljek 28. junija smo najprej obnovili poškodovano pot od Bukovnika do koče v Grohotu, naslednje dneve pa smo delali na trasi nove poti, ki poteka levo od Durc v ruševju Laneža. Nova pot je odmaknjena od stene, kjer plezajo alpinisti in toliko zavarovana, da lahko s primerno hojo vsak planinec varno pride preko melišča.
Delo je trajalo pet dni po 12 ur na dan. Poleg šestih članov tehnične komisije so pri delu sodelovali markacisti veh koroških planinskih društev, pa tudi nekaj drugih planincev.
Povprečno je bilo na delovišču po petnajst ljudi na dan. Vsako jutro smo natovorjeni eno uro pešačili do delovišča, ves les, količke in orodje smo na ramenih znosili do mesta vgradnje – no, delo vsekakor ni bilo lahko. Na kraju smo pot tudi primerno označili.
V planinah narava rada pokaže zobe, zato smo del materiala prihranili za odpravo morebitnih poškodb, ki jih bo prinesla zima, pa tudi za popravilo preostalega dela poti, kar bi radi opravili naslednje leto.
Zahvala gre vsem sodelujočim, Gradbeništvu Stane in Komunali Mežica za prevoz lesa in količkov v Grohot in planincem PD Ožbalt - Kapla za pomoč pri izdelavi količkov.
Izpostaviti pa velja mežiške markaciste, ki so sodelovali pri akciji: Jože Atešek, Franc Krivec, Matjaž Mlačnik, Peter Obreza, Jože Oprešnik, Roman Škrube in planinca Jožica Zorman ter Ivan Mori.
Jože Oprešnik