Stipe Božić, hrvaški alpinist in filmar, z najvišjimi vrhovi sveta ne tekmuje več
Preveč bi razburil duhove, če bi stopil na vrh
Stipe Božić, hrvaški alpinist in filmar, z najvišjimi vrhovi sveta ne tekmuje več, je pa tudi tokrat v središču dogajanja: s kamero spremlja Tomaža Humarja na njegovem podvigu v Himalaji. Uresničuje svoje ideje in nič drugega.
Stipe Božić, 54, najboljši hrvaški alpinist, je bil leta 1979 član slovite jugoslovanske odprave na Mount Everest. Vrh Sagarmate, strehe sveta, je osvojil malo nepričakovano, v navezi s Stanetom Belakom Šraufom in nesrečnim šerpo Ang Phujem, ki je na sestopu zdrsnil v prepad. Božić je avtor številnih potopisnih serij in dokumentarnih filmov o alpinističnih vzponih na najvišje himalajske vrhove. Nazadnje smo lahko na HTV gledali njegovo serijo Svete gore sveta, zdaj pa s kamero v roki že drugič spremlja Tomaža Humarja, ki naskakuje južno steno Nanga Parbata. S Stipetom Božićem smo se pogovarjali v Kibeli, stari splitski gostilni med zidovi Dioklecijanove palače, kjer imajo morda najboljše vampe na svetu.
Osvojil je štiri osemtisočake, na Everest je splezal kar dvakrat, a je z osvojenimi vrhovi že zdavnaj nehal tekmovati. Za prihodnje leto pripravlja dokumentarno serijo Po poteh Marka Pola.
Stipe Božić, nedavno smo si na HTV lahko ogledali vaše Svete gore sveta. Serijo sta posnela sama s pomočnikom Joškom Bojićem.
Nekatere gore so bile za Bojića, ki žal ni alpinist, pretežak zalogaj, zato sem se sam povzpel nanje in improviziral. Ko sva snemala v Grčiji na Olimpu, ki je pri vrhu plezalno že zahteven, sem nesel s seboj dve kameri. Eno sem postavil na sredo zadnjega naskoka, da me je snemala, kako sem šel proti vrhu, nazaj grede sem jo vzel.
Svete gore sveta, sliši se šarmantno, gotovo velik zalogaj!
Sem individualist. Pomeni, da vse oddaje načrtujem, napišem okvirni scenarij, režiram, snemam in zmontiram sam. To je po svoje prednost. Za Ararat sva si z Bojićem določila štiri dni. Ko sva prispela k vznožju te biblične gore, je deževalo in snežilo. Potem se je tretji dan nenadoma zjasnilo, zrak je bil kristalno čist in razmere za snemanje idealne. Enako se nama je zgodilo na Kailašu, tibetanski sveti gori, na katero še ni stopila človeška noga. Kolega Reinhold Messner je pred leti pod vznožje prispel s celotno televizijsko ekipo, pa gore zaradi megle sploh niso videli. Poleg vseh izkušenj, volje in znanja moraš imeti tudi nekaj sreče.
Kako je mogoče, da Kailaš ni še nikogar zasrbel?
Za 6700 metrov visoko goro Kailaš v zahodnem Tibetu, ki jo Tibetanci kličejo Kangrinpoče, so ljudstva osrednje Azije od pamtiveka verjela, da je središče vesolja. Za tibetansko domorodno kulturo Bon je to sveta gora, hinduistom predstavlja Šivin prestol, budistom pa skupaj z jezerom Manasarovar princip matere in očeta. S snemanjem Kailaša sem imel zares veliko srečo, saj sem potoval z domačimi romarji, ki niso nikoli prej videli belega človeka.
Ste se počutili kot tujec?
Ne, gora je fascinantna, zato se tudi meni zdi, da je božanska. Messner je bil že na poti k vrhu, pa se je obrnil. Tudi jaz nisem splezal na vrh, preveč bi razburil bogove in prizadel domačine.
Na HTV delujete kot svobodni ustvarjalec.
Da, in sem zadovoljen. Delam zgolj svoje stvari, uresničujem svoje ideje, nič drugega. Na leto posnamem eno ali dve seriji, odvisno od zahtevnosti projekta. Trenutno montiram serijo Hrvaške reke, ki sem jih snemal lani. Že zdaj se je veselim, ker mislim, da bo dobra, saj smo vse reke posneli od izvira do izliva. Uporabljali smo kajake in kanuje, za pomoč smo prosili raftarje in se šli soteskanje, na zanimivih odsekih smo se tudi potapljali.
To je privilegij, ki si ga na TV Slovenija ni izboril še nihče.
Vem, da nimate nikogar, ki bi deloval tako. Vendar ni nujno, da je kriva TV Slovenija. Kaj pa, če ni nikogar, ki bi si to želel početi na tak način. Moraš biti vztrajen, vsaka nacionalna televizija je rigiden sistem, pa spet ne toliko, da se ne bi dalo ničesar spraviti skozi njene birokratske strukture. Končno vprašanje pa je, kdo zmore napisati, posneti, zmontirati ..., nenazadnje tako, da se bo dokumentarec prodal drugim televizijam. Nelogično je, da je HTV posnela bistveno več oddaj o gorah kot slovenska televizija. Slovenci ste vendarle kulturološko vezani na gore, mi imamo morje.
Za oktober načrtujete vzpon na Ama Dablam.
To naj bi bila spominska odprava, nekakšna ponovitev uspešnega vzpona na Makalu leta 1975. Ideja je, da se po 30 letih spet dobijo stari alpinisti, Viki Grošelj, Marjan Manfreda, Danilo Cedilnik Den, Janko Ažman, mislim, da tudi Tone Škarja ... Moram povedati, da ne bo šlo za nobeno novo smer, za nič fantastičnega. Ama Dablam nima niti 7000 metrov, a je ena najtežjih in po drugi strani najlepših gora na svetu. Gre bolj za to, da se starejši alpinisti preizkusimo, ali smo še za skupaj, ali lahko delujemo tako homogeno kot pred leti. Jaz sem odgovoren za snemanje odprave.
Zdaj zopet spremljate Tomaža Humarja na Nanga Parbatu.
On je avantgarda svetovnega alpinizma. Humar je prav tisto, kar današnjemu alpinizmu manjka. Pogosto slišite, da so vsi vrhovi že osvojeni, da zmanjkuje ciljev. Tomaž dokazuje, da je ciljev dovolj. Še vedno obstajajo nepreplezane smeri, kjer imajo mladi gotovo svoje možnosti. Poleg tega je pomembno še nekaj drugega. Tomaž Humar je namreč eden prvih Slovencev, ki je svoje plezanje v Himalaji medijsko pokril. Ve, kaj je internet, koliko pomeni televizija, koliko film. Žal nima publike, zato ga je toliko teže tržiti oz. moraš uporabiti druge tehnologije. To se da, z razmeroma malo denarja in seveda s pametjo. Zdaj se pojavlja v vseh svetovnih medijih, alpinisti vedo, koliko so vredni njegovi dosežki.
Kaj zdaj počne vaš prijatelj Carlos Carssolio, ki je preplezal vseh 14 osemtisočakov?
Prav s Tomažem Humarjem sva bila pri njem v Mehiki. Zdaj leti s padalom. Ima noro idejo, da bi s padalom od vznožja gore s pomočjo vzgornika poletel na vrh. Po končanem podvigu bova s Tomažem v okolici Nanga Parbata preverila vetrove in mogoča vzletišča za Carssolia.
Kako se v resnici alpinisti poznate med seboj?
Pravzaprav zelo dobro. Carssolia lahko pokličem kadarkoli, Messnerja prav tako, če ste to mislili. Če si desetletja v igri alpinizma, potem jih ostane razmeroma malo. Tudi s pokojno Vando Rutkievitcz sva se zelo dobro poznala, bila sva skupaj na Kančendzengi. To je majhen svet in se srečuješ tako rekoč vsako leto.
Vi imate štiri osemtisočake in vse prste cele. Kaj pa drugih deset?
(Smeh) Ne bom se jih lotil. Že takrat, leta 1979, ko smo s Stanetom Belakom Šraufom in Ang Phujem dosegli vrh Everesta, sem nekako vedel, da ne bom sešteval himalajskih vrhov, ampak plezal in snemal. To pa je druga vloga. Pri tem delu ne gre za to, da dosežeš vrh, ampak da narediš čim boljši posnetek. Sicer pa sem pri plezariji imel srečo. Kakor pravi Viki, imam vse prste na nogah in rokah in trenutno se počutim zelo dobro.
Kako se alpinizem spreminja z leti?
Leta na človeka delujejo preprosto, a učinkovito. S količino preživetega časa v gorah se povečuje možnost nesreče, z vsakim dnem več tvegaš. Zato, pošteno povedano, ne pade mi na misel, da bi šel še tretjič naskakovat Everest. S Humarjem sem sicer plezal na Nanga Parbat, vendar sem vseskozi čutil, da je to njegov projekt, ne moj. Osvojil sem štiri osemtisočake, kaj bi se zgodilo, če bi jih imel 14? Zame nič! Nekdo drug bi ob tem doživel vse. Imam morda še edino željo, da splezam na Mount Tyree, drugi najvišji vrh Antarktike. Potem bi imel po dva najvišja vsake celine.
Kdaj boste šli tja?
Ne vem, prihodnje leto. Ko si poiščem dobrega soplezalca. Gre namreč za zelo nevarno goro.
Oznanili ste potovanje po poteh Marka Pola.
Pravijo, da se je Marko Polo rodil na Korčuli. Zgodovinarji so mi povedali, da priimek Polo res izhaja iz Dalmacije oz. s Korčule, medtem ko se Marko Polo menda ni rodil na našem otoku. Vendar to za mojo zgodbo sploh ni pomembno. Zgodovinarji in geografi se prerekajo o tem, kje in kako je Marko Polo potoval na Kitajsko. Sam bi poskušal ponoviti njegovo pot z modernimi prevoznimi sredstvi. Del poti bi preplul z ladjo, čez Irak in Iran bi šel peš, deloma na konjih, tudi z avtomobili, prečili bi puščavo Gobi in prek Karakoruma pripotovali na Kitajsko, kjer bi ekipa obiskala vsa mesta, ki jih je domnevno obiskal tudi on.
Koliko časa bo trajalo potovanje?
Verjetno ga bomo izpeljali v dveh delih. Po kopnem bo trajalo vsaj tri mesece, ne glede na moderne pripomočke. Z menoj bi bil vsaj še eden snemalec in tretji član ekipe, ki ga še nimam. Potovanje po morju bi trajalo vsaj toliko. Del poti bi pluli z jadrnico, del s potniškimi ali tovornimi ladjami. Edini problem, ki ga še nisem rešil, je denar. Tako potovanje bi stalo bistveno več kot na primer serija Svete gore sveta!
Koliko je stala ta serija?
Naj povem, da so bili šefi z njo zelo zadovoljni, saj so bili izpolnjeni vsi štirje kriteriji. Prvi, gledanost je velika, drugi, kritike so dobre, tretji, serijo smo dobro prodali, četrti pa je sprejemljiva cena. Serija Svete gore sveta je stala 60.000 dolarjev, kar je natanko toliko, kolikor stane snemanje podobne oddaje doma na Hrvaškem.
Ste kdaj pomislili, da bi delali za svetovne televizije?
Imel sem možnost. Pri BBC ali National Geographic bi morda zaslužil več denarja, a bi imel bistveno manj svobode. Tam bi bil le eden v množici drugih, zlasti pa ne bi odločal o ničemer. Po drugi strani sem si vedno želel potovati po svetu, a stalno živeti in delati doma.
Ste individualist, egoist?
Seveda, vendar drugače ne gre. Ljudje s Korčule že leta govorijo, da bi posneli dokumentarec o Marku Polu, pa ni bilo nikoli nič iz tega. Idej je veliko, a nimajo znanja. Zame je bistveno, da veš, kaj hočeš. To pa je redek pojav pri ljudeh, ki imamo po definiciji radi udobje. Sam sem tega vajen. Ko sem pred desetletji začel plezati, sem bil na Hrvaškem precej osamljen.
Ste zdaj kaj manj?
Zdaj je na Hrvaškem malo več alpinistov, vendar nihče ni bil na Everestu, eden je preplezal Čo Oju, skratka, niso se niti približali mojim osvojenim vrhovom. Hrvaški alpinizem je v svetu še vedno četrta liga. Čeprav moram povedati, da sem imel sam srečo. Saj veste, bila je Jugoslavija, sodeloval sem z vrhunskimi slovenskimi alpinisti. To ti daje možnost za uspeh, to te potegne.
Besedilo in fotografija Alenka Kociper