Večer/Bonbon - Zvezdana Bercko: Slovenci imamo hribe vsaj tako radi kot morje. Zato tudi poletne dopuste najraje razdelimo na dva dela: ...
… obmorskemu lenarjenju in poležavanju na plaži sledi še aktivnejši del, ki ga običajno preživimo v planinah.
Tudi v Planinski zvezi Slovenije (PZS), v katero je včlanjenih kar 2,8 odstotka prebivalcev Slovenije, opažajo, da čedalje več ljudi del svojega letnega dopusta preživlja v objemu gora. Čeprav se je letošnja gorniška sezona zaradi dolge zime začela kasneje kot običajno, pa so v teh dneh planinske poti in koče zelo obiskane.
Po podatkih PZS je v Sloveniji 1661 urejenih in označenih planinskih poti v skupni dolžini 9000 kilometrov, kar je za polovico več, kot je vseh državnih cest skupaj. Planinska društva upravljajo 176 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli šest tisoč ležišči. Slovenske gore vsako leto obišče več kot 1,4 milijona ljudi, redno pa v hribe zahaja več kot 315 tisoč prebivalcev Slovenije. Okoli 9500 jih je doslej prehodilo najdaljšo in najbolj priljubljeno vezno pot, Slovensko planinsko pot. Pravzaprav so v Planinski zvezi podelili toliko značk za dokumentirano prehojeno pot, gotovo pa je bilo pohodnikov, ki so jo zmogli v celoti, še precej več, saj številni ne zbirajo žigov v dokaz prehojene poti. Slovenska planinska pot, ki jo še vedno raje imenujemo z nekdanjim imenom transverzala, letos praznuje 60-letnico. Ko so jo na pobudo in idejno zasnovo Ivana Šumljaka uradno odprli 1. avgusta 1953, je bila prva vezna planinska pot na svetu, danes je najstarejša. Dolga je 599 kilometrov, na njej je skupno 45, 2 kilometra vzponov in 45,5 kilometra spustov, vodi mimo 58 planinskih koč in na 23 vrhov.
Začne se v Radvanju pri Mariboru, na nadmorski višini 270 metrov, in se vzpne na Pohorje z najvišjo točko na Črnem vrhu. Po spustu do Slovenj Gradca se dvigne na koroški osamelec Uršljo gor, preko Smrekovca in Komna na Raduho ter se mimo Bukovnika, najviše ležeče kmetije na Slovenskem, spusti do Solčave. Skozi slikoviti krajinski park Robanov kot pride prvič do vznožja visokih gora. Prek Moličke planine in Korošice se dvigne na Ojstrico, ki velja za našo drugo najlepšo goro. Sledijo, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora, Skuta, Grintovec in Kočna, od tam pa se spusti na Zgornje Jezersko.
Sledijo Karavanke: Storžič, Tolsti vrh, Kriška gora, po spustu v Tržič se pot dvigne na Dobrčo, Begunjščico in Stol ter naprej po visokogorskih planinah do Golice. Ko se spustimo v dolino, pridemo na Dovje in v Mojstrano, kjer si lahko ogledamo Slovenski planinski muzej, nato pa skozi dolino Vrat na Kredarico in naprej na Triglav. Prek Kriških podov, Razorja in Prisanka pridemo na Vršič, tam pa začnemo vzpon na Jalovec, ki je bil v anketi PZS prepričljivo izglasovan za najlepšo goro. Sledi spust v Trento z izvirom Soče, naše najlepše reke. Nato se skozi Zadnjico spet dvignemo na Prehodavce ter v Dolino sedmerih jezer. Povzpnemo se na Krn, potem pa čez Vogel do Črne prsti. Nato prehodimo še Cerkljansko in Idrijsko hribovje, prek Trnovskega gozda in Javornika pridemo na Nanos in preko Vremščice na Slavnik, zadnji tisočak na tej poti. Od tod ni več daleč do Jadranskega morja, kjer se v Ankaranu, na nadmorski višini osem metrov, Slovenska planinska pot konča.
Poznavalci pravijo, da bi, če bi zmerno hodili, pot, ki je označena s splošno oznako planinskih poti v Sloveniji, Knafelčevo markacijo (rdeč krog z belo piko), dodana pa ji je številka 1, prehodili v enem zamahu v 28 dneh. A pot ni namenjena samo zbiranju žigov in še manj podiranju takšnih ali drugačnih rekordov. Že njen oče Ivan Šumljak je zapisal: »Prijatelj, hodi počasi! Transverzalo res lahko opraviš v enem mesecu, a hodi rajši pet let. Potem boš imel več od nje, mnogo mnogo več.«
Besedilo: Zvezdana Bercko
Fotografije: Zdenka Mihelič, Zvezdana Bercko, Andrej Petelinšek