Večer, Narava, gore: Primorska meka za plezalce / Tudi podnevi so uživali
Primorska meka za plezalce
Božo Zorko: Majhen kraj pod Črnim Kalom je za mnoge plezalce zimski drugi dom. Zato ne čudi, da si je ta kraj Silvo Karo izbral za svoj dom
Silva Kara ni treba posebno predstavljati. Dobrih 35 let so gore njegov drugi dom, seznam preplezanih smeri pa ga uvršča v svetovni alpinistični vrh. Podobno velja za Osp.
"Če ni šla gora k alpinistu, je šel alpinist h gori," sem mu malo v šali prejšnji teden dejal za veliko mizo v stari hiši sredi Ospa, ki jo počasi ureja.
"Primorska in ta kraj sta mi bila od nekdaj všeč. Zato sem iskal manjšo hišico in našel kar veliko, ki jo postopoma urejam. Upam, da bo nekoč nastal manjši hostel, seveda namenjen predvsem plezalcem."
Od kdaj pa traja ta ljubezen?
"Ko sem se začel ukvarjati z alpinizmom, se je Osp šele pojavil. Poznali so ga sicer tržaški alpinisti, za nas pa so bile te stene prekratke za trening. Imeli smo tudi nekakšno kategorizacijo plezalnih smeri in smer, ki je bila krajša od 100 metrov, se sploh ni štela za plezalno. Zares se je začelo malo pozneje. Najprej v Črnem Kalu, kjer se je plezalo s klasičnim varovanjem, s klini, ker razčlenjenost skale to omogoča. Pozneje se je začelo v Ospu s tehničnimi smermi preko velike stene. V drugi polovici osemdesetih so se pričele smeri opremljati s svedrovci za varovanje, v devetdesetih so začeli vrtati luknje za svedrovce z vrtalnim strojem. Danes so smeri zelo dobro opremljene, stare svedrovce smo zamenjali z novimi, saj so po večini zarjaveli. Osp je tako postal poligon za športno plezanje, ki ga za trening uporabljajo alpinisti, ki so to prej počeli le na umetnih stenah, in plezalci v prostem plezanju. Počasi prostoplezalci 'izrinjajo' klasični alpinizen. Če smo na začetku kakšne smeri še lezli z lestvicami, jih danes preplezajo prosto. V Ospu je tako postopoma nastalo zelo veliko smeri. Samo v Mišji peči jih je okoli 140, približno toliko tudi v Črnem Kalu. Ko smo po teh stenah plezali še s klasično tehniko, jih je bilo manj, ko pa so prišli svedrovci, so plezalci izkoristili tudi vmesne prostore med obstoječimi smermi, ki so potekale po naravnih razčlembah. Tako lahko danes v Ospu in Črnem Kalu hkrati pleza kar veliko plezalcev.
Črni Kal uporabljajo predvsem plezalci, ki najtežjih smeri še ne zmorejo preplezati. Prav tako je zelo primeren za plezalne in alpinistične šole. Struktura sten je malo drugačna kot v Ospu. Stene so večinoma navpične, imajo tudi poličke in podobno. V Ospu pa so stene ponekod previsne, so tudi kapniki. V stenah nad vasjo so daljše smeri pa tudi nekaj srednje zahtevnih je. Mišja peč je domena najboljših plezalcev, ki lahko preplezajo smeri, kategorizirane z oceno več kot 7b. Je namreč kar veliko previsnih sten, ki so zelo zahtevne."
Kdo opremlja smeri?
"Vse smeri so opremili navdušenci, ki jim je izziv, da preplezajo kakšno novo smer in jo potem seveda opremijo. Večinoma so tudi sami kupili svedrovce. V smeri, ki je dolga kakšnih 30 metrov, je ponekod tudi do 15 svedrovcev, pa še opremo za sidrišče potrebuješ. V zadnjih letih je nekaj denarja za nakup plezalske infrastrukture iz državnega proračuna, tako da jo lahko plezalci uporabijo za opremljanje novih smeri ali za zamenjavo stare opreme v stenah. Tukaj je namreč zaradi slanega vetra z morja veliko klinov in svedrovcev treba kar hitro zamenjati."
V stenah nad Črnim Kalom je več kot 140 plezalnih smeri.
Kdo prihaja v Osp?
"Veliko je Tržačanov, ker jim je to plezališče najbližje. Je pa še veliko drugih tujcev. Za celo srednjo Evropo, od Češke, Poljske, Avstrije in Nemčije, je Osp najbližje mediteransko plezališče, kjer lahko celo zimo plezajo. Ker je večina sten prisojnih, se lahko ob lepih sončnih dnevih tudi pozimi pleza v majicah ali celo brez njih. Drugače morajo na jug Italije, Francije ali Španije, kar pa je precej dlje. Zato Osp v teh državah plezalci dobro poznajo. Slovenski plezalci so pogosto v manjšini. Težko rečem, koliko jih pride na leto, ob lepem vremenu, od jeseni do pomladi, pa jih je ob vikendih tudi 150 do 200 v Črnem Kalu in toliko tudi v Ospu. Skupaj ob lepih vikendih zna biti na tem območju okoli 400 plezalcev."
Za toliko ljudi pa očitno v kraju ni turistične infrastrukture.
"Celotna infrastruktura je slaba. V večini pridejo plezalci, ki tukaj ostanejo čez vikend. Ni dovolj parkirnih prostorov, premalo je možnosti nastanitev, ni urejenih javnih sanitarij. Imamo nekaj ponudnikov sob in manjši kamp. Domačini počasi spoznavajo, da ves ta turizem ponuja možnosti za dodaten zaslužek. V preteklosti je iz vasi s trebuhom za kruhom odšlo veliko ljudi. V tej dolini je namreč nekoč okoli 300 ljudi živelo od pridelave zelenjave za Trst, ko pa te možnosti ni bilo več, so morali oditi. Zdaj živi v vasi okoli 150 ljudi, časi pa se spreminjajo in nekateri se vračajo, prihajajo pa tudi drugi, kot na primer jaz. Mislim, da bi ravno plezalski turizem lahko veliko prispeval k oživitvi kraja. Ne gre samo za plezalce. Veliko je pohodnikov in drugih obiskovalcev. Tudi šolske skupine pridejo na izlete, pa avtobusi skoraj nimajo kje parkirati. Preko Ospa gre tudi slovenska planinska transverzala, ki se konča v Ankaranu."
Verjetno je zaradi tega kar veliko težav.
"Morali bi določiti nekakšen red, ki bi ga morali vsi spoštovati. Ker ga ni, nekateri počnejo tudi reči, zaradi katerih so domačini upravičeno nejevoljni. Velja tako za dnevne obiskovalce kot tudi za tiste, ki pridejo za dan ali dva in spijo povsod naokoli. Drugje so pravila zelo stroga. Je pa to težava na celotnem kraškem robu, ki ga obiskuje tudi vedno več pohodnikov in kolesarjev. Za celotno območje bi morali narediti nekakšna pravila in ji tudi upoštevati. Tako je urejeno tudi v znanih plezališčih po svetu. V mnogih, od Združenih držav do Evrope, sem plezal in povsod so pravila, kaj se sme in kaj ne, natančno določena. Plezalci to vedo, saj se po spletu hitro razširijo novice, zato težav z redom nimajo. Na primer, nikjer ne smeš prespati na parkirišču. Kako se da to urediti, lahko vidimo že pri sosedih v Paklenici in na nekaterih otokih. Kmalu so ugotovili, da jim ta oblika turizma lahko sezono podaljša za nekaj mesecev. Na nekaterih plezališčih jim zato ponujajo svedrovce in drugo opremo, da lahko uredijo nove smeri. Ko smo pred desetletji hodili v Paklenico, smo kampirali kar tako in večinoma tudi hrano pripeljali s sabo. Domačini niso imeli od tega skoraj nič. Zdaj je drugače. V bližini je veliko kampov in vsa druga ponudba. Lahko bi šli pogledat, kako se to uredi v Arcu blizu Gardskega jezera, ki je svetovno znano plezališče. Plezalci ne potrebujejo luksuznih hotelov. Seveda pa bi ob vsem morali najbolj paziti, da ne bi ogrožali narave, in za začetek bi morali vsaj označiti poti, da se ne bi dogajala nepotrebna erozija tal. Kar veliko plezalcev pride s psi. Če je samo eden ali dva, še gre, če jih je več, pa so že težave. Prej ali slej bomo morali to urediti in prepričan sem, da bodo potem vsi zadovoljni.
V nekaterih delih stene nad vasjo je plezanje prepovedano.
"Zaprt je desni del stene nad vasjo, kjer plezanje ni dovoljeno zaradi gnezdenja sove uharice in sokola selca. Podobno ni dovoljeno plezati na Štrklovci nad Hrastovljami in nad vasjo Podpeč."
Kje pa lahko plezalci dobijo informacije o plezanju v teh krajih?
"Informacijske točke, kjer bi lahko izvedeli vse, žal ni. Nekaj se najde na spletu, drugače pa so prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Zlasti tujci v večini informacije poiščejo na različnih plezalnih forumih in dobro vedo, kje se da prespati."
Tekst in foto: Božo Zorko
Tudi podnevi so uživali
Tradicionalnega že 21. pohoda Čez goro k očetu minulo soboto, ki je bil letos prvič podnevi, kar je novost, saj so bili doslej pohodi nočni, se je udeležilo več kot 500 pohodnikov iz vseh koncev Slovenije. Hodili so v nasprotni smeri kot doslej. Pot se je začela v Koprivni (Koprein Sonnseite), sledil je vzpon do cerkve na Lužah, od tam so pohod nadaljevali do slovenske strani, do kmeta Lipolda. Nato so se z avtobusi odpeljali v Črno, kjer so jim domačini pripravili kulturni program in druženje ob novoletnih stojnicah. "Letošnjega pohoda so se po večini udeležili tisti pohodniki, ki so navajeni hoditi podnevi. Marsikdo si je želel videti, kje hodi, in letos smo jim to omogočili.
Letošnjega pohoda se je udeležilo preko 500 ljudi. (Rok Ažnoh)
Razlog za množično udeležbo je bilo tudi sončno vreme. Približno štiri ure trajajoča pot ni bila zahtevna, večinoma je bila kopna, sneg je bil le na pobočju od Čemerja do Kumra. Ker ni bilo snega, smo bili malo hitrejši, a smo imeli zaradi sončnega vremena daljše postanke," je povedala Katja Štern, podpredsednica ravenskega Planinskega društva (PD), ki pripravlja zimski pohod. Z njim obujajo spomin na Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca oziroma njegovo ženo in hčerki, ki so se v težkih zimskih razmerah na božični večer leta 1932 štirinajst ur v globokem snegu prebijale iz Kotelj v Železno Kaplo, da bi se srečale z možem in očetom, a se to ni zgodilo, ker so Prežiha prej aretirali. Njihov napor je Prežih opisal v kratki povesi Čez goro k očetu. S pohodi bodo nadaljevali tudi v prihodnje, izmenjaje, na neparno leto podnevi, na parno leto pa ponoči. (jd)