Igor Pavlič - Pavle: Prebral sem nek prispevek o Sottogruppo in si nisem mogel kaj, da ne bi napisal malo več o zgodovini tamkajšnje koče ter saškem kralju
Današnja Riff. Guido Brunner je bila postavljena kot lovska koča, leta 1900. Lastnik je bil Friderik Avgust II, saški kralj, njegov oče je bil med drugim tudi botanik, v tridesetih letih 19. stoletja je obiskal celo Blagaya v Polhovem Gradcu, kjer sta skupaj proučevala endemične rože Polhograjskih dolomitov (Blagajev volčin)*! Med prvo svetovno vojno je bila ta koča postojanka avstrijske vojske, po koncu vojne pa je postala državna last. Leta 1926 jo je italjanska država dala v upravljanje Furlanskiemu planinskemu društvu, takrat imenovanemu Società Alpina delle Giulie, pod pogojem, da kočo poimenuje po Guidu Brunnerju, prostovoljcu v italjanski vojski, padlemu 18. junija 1916 na Monte Fiorju (nek nepomemben vrh v Venetu). Takrat, leta 1926, so kočo začeli obnavljati in leta 35 so dela končali! 20. oktobra je bila tam proslava in otvoritev! Med drugo vojno je bila koča skoraj popolnoma uničena, po končani vojni pa jo je leta 1947 v upravljanje prevzela tržaška sekcija C.A.I. In jo ponovno odprla. Koča je dolga leta služila svojemu namenu,ni bila moskrbovana, imela je štedilnik in nekaj posode, leta 1970 pa so jo čez poletje popolnoma obnovili in 11. oktobra je bial tam spet slovesna otvoritev obnovljene koče. Služila je številnim skupinam alpinistov, predvsem spomladanskim taborom alpinističnih pripravnikov in tistim, ki so s evplezavali za poeltne ture v večjih stenah. Nekaj taborov so tam imeli tudi slovenski plezalvi, AAO je tam npr. organiziral kar nekaj zaključkov plezalnih šol, predvsem v drugi polovici sedemdesetih let!
V okviru projekta INTERREGG (EU sredstva) so pred petimi leti dobili ok. 60.000 EUR in uredili poti št. 628 (Casera Cragnedul di Sopra, št. 629 itd. Tam so obnovili planšarijo, na poteh postavili nova križpotja, oznake, očistili in utrdili poti in še kaj! Sploh s wemi zdi, da v Zah, Julijcij zadnjih 10-15 let kar precej vlagajo v to področje, doživel sem celo, da so nad Rezijo, nad Planino Kot pod Babo kosili poti in čistili grmovje!
Skratka, Rio Bianco/Bela voda je zelo simpatična dolina, v italjanščini obstaja veliko literature o njej (Gino Buscaini je z ženo Silvio Metzgelin tam preplezal praktično vse), Tine Mihelič je nekoč o glavni smereh nad Brunnerjem itdal celo vodniček. Najlepši sta tam seveda obe diretissimi v Visoki polici (ne prav kratek dostop in beden sestop po neki grapi) ter raz Visoke bele špive (spominja za Belačev raz v Kalški gori, le da je ene 3x daljši, sestop po Kugyjevi smeri na sedlo). Lep je tudi turni smuk s sedla pod Visoko belo špico, zanimiva je smer skozi rove v Trbiški krniški špici itd. Pod V. Belo špico vas čakata dva bivaka, oba lepo opremljena, uro in pol od Brunnerja!
Običajno grem na tisti konec vsako leto, včasih večkrat in gotovo sem bil tam nekaj 10x! Od Rateč do parkirišča je manj kot pol ure! Seveda so pa najtraktivnejše smeri v sosednji (na sever) dolini Rio Fredo (Mrzla voda), odcep ceste malo pred Rabljem, običajno rampa, ampak se jo da odpreti!
* Zakaj se je torej Friderik II Avgust, saški kralj, oče lastnika Riff. Brunner, dne 14. maja 1838 s svojim dvorom vzpel prav na vrh Polhograjske Gore?
Saški kralj se je zelo zanimal za rastline, zato je spremljal botanična odkritja in na svojih potovanjih ogledoval rastlinske redkosti. Tako ni prezrl vznemirljive novice, da so v okolici Ljubljane odkrili novo vrsto volčina. Leta 1837 je neki domačin prinesel grofu Blagayu, ki je imel graščino v Polhovem Gradcu lepo dišečo rastlino. Grof jo je pokazal kustosu deželnega muzeja, znanemu naravoslovcu Henriku Freyerju. Ta je rastlin opisal in imenoval po Blagayu. Najdba tako slikovite rastline z zimzelenimi listi in socvetjem opojno dišečih cvetov smetanove barve, je močno odjeknila v znanstvenem svetu. Kako je lahko bila tako lepa rastlina znanosti prikrita? Kasneje se je sicer izkazalo, da je rastlina pogostna na Balkanskem polotoku tja do Romunije in da pri nas uspeva le na skrajni severozahodni meji razširjenosti, a blišča prvega odkritja to ni zasenčilo.
To je bil torej vzrok, da je Friderik Avgust prišel na nenapovedan obisk h grofu Blagayu in se z vsem dvorom vzpel na Goro, da bi "lastnoročno nabiral bledo dafno". Tako je pisalo v poročilu o obisku, kjer je omenjeno tudi, da je kralj strmino dobro zmagoval, italijanskega konzula Sartorija pa so morali pri spusti podpirati.
Kraljev obisk je sprožil mnogo ugibanj med domačini. Tudi ti so bili prepričani o tehtnem vzroku tega dogodka. Seveda je bila kraljeva ljubezen do cvetja med manj verjetnimi možnostmi. Nekateri so domnevali, da ima rastlina gotovo skrivnostno zdravilno moč. A Blagayev volčin ni nič manj strupen od drugih predstavnikov tega rodu, zato po nekaj primerih hudih zastrupitvah niso več verjeli v zdravilnost rastline.
Gotovo pa je saški kralj močno dvignil pomen Blagayevemu volčinu, postal je slavna botanična redkost, zato tudi cenjena. In kot se hitro dogodi cenjenim in redkim zadevam - ogrožen, saj so ljudje hoteli imeti tako znamenito rastlino v šopku ali na svojem vrtu. Zato ne preseneča, da se je že leta 1898 znašel Blagayev volčin skupaj s planiko na prvem seznamu zavarovanih rastlin na Kranjskem.
Rastlini je kraljevi obisk prinesel novo ime - kraljeva roža, ob vznožju pa je na začetku vzpona na Goro grof Blagay dal postaviti obelisk v spomin na kraljevi obisk.
Obisk Friderika II v Polhovem Gradcu je povzet po objavi na Kam.si