Delo mag, Recenzija - Žiga Valetič: Vloga slovenskega ozemlja v evropskem zapletu prve svetovne vojne in v svetovni literaturi. Hemingwayev korak kljub sugestivno izrisanim detajlom ni stopal po teh, naših krajih.
Med velikimi literarnimi stvaritvami se komaj najde kakšna, ki se dogaja na ozemlju današnje Slovenije. Edini tak roman svetovnega slovesa je pravzaprav Zbogom orožje izpod peresa novinarja, bojevnika in pisatelja Ernesta Hemingwaya, ki podrobno opiše slovensko Posočje. V zametkih prve svetovne vojne, téme tega romana, je slovensko ozemlje pripadalo Avstro-Ogrski monarhiji, bilo pa je to narodnostno mešano območje, skozi katero so Italijani hoteli prodreti vse do Dunaja. Vojna, ki se je razplamtela leta 1915, je na našem ozemlju potekala vzdolž devetdesetkilometrske Soške fronte, vključujoč zahtevna bojišča v visokogorju, kar je bila edinstvena posebnost katerekoli vojne v zgodovini. Glavnina italijanskega napada je potekala po dolini reke Soče, leta 1917 pa so se Avstrijcem pridružili Nemci in napadli italijansko vojsko med Bovcem in Tolminom, zaradi česar se je morala ta umakniti sto kilometrov vzvratno do reke Piave. Tu se Soška fronta konča, Hemingwayevo pisanje pa šele začne.
Avtorja knjige Po sledeh Ernesta Hemingwaya Branko Drekonja in Aleksander Jankovič Potočnik sta v raziskovanju poti, ki jih opisuje Zbogom orožje, spoznala, da Hemingwayev korak kljub sugestivno izrisanim detajlom ni stopal po teh krajih, saj ga je kot prostovoljca v bolničarski enoti ustavila eksplozija na Piavi. Tam je med zdravljenjem »okrevajoči bodoči pisatelj zbral gradivo za še eno svojih najbolj znanih del«. Avtorja sledita romanesknemu junaku Fredericku Henryju, ki je kot poveljnik enote reševalnih vozil odgovoren za namestitev kolesne enote v Posočju. Tudi on je ranjen in se – enako kot Hemingway – zaplete z medicinsko sestro, po okrevanju pa se vrne v kraje med Gorico in Kanalom. V delu Po sledeh Ernesta Hemingwaya z bogatimi slikovnimi ponazoritvami se zlijejo zgodovinopisje, stare fotografije, pričevanja preživelih, citati iz romana ter sodobne primerjave s časi, ki so Posočju zapustili ruševine, vojaška pokopališča, steklenice, čelade, granate, raznovrstno orožje in mnoštvo trupel.
O tem, kako pomembna je bila geografska lega Soče za evropski zaplet, govori tudi knjiga Igorja Grdine Svetovna vojna ob Soči. To je prvi od treh delov monografije, ki se bo posvetila »perspektivi vloge Slovencev v vojni vihri, na ozadju širšega konteksta evropskega spopada brez primere«. V prvem, torej uvodnem delu, so ponovno premišljeni tokovi in odločitve velikih držav v spopadu med trojno alianso Nemčije, Avstro-Ogrske in Turčije ter med silami antante, ki so jo tvorile Francija, Rusija, Kraljevina Srbija in Združeno kraljestvo. Najbolj nezanesljiva je bila v tej zgodbi vloga Italije, ki se je sprva zavezala eni strani in kasneje drugi, zaradi česar je Avstro-Ogrska svojo obrambo postavila onkraj dežele Kranjske, v Avstrijsko-Ilirsko primorje. Slovenci smo bili zaradi majhnosti in klene miroljubnosti trn v peti tako Avstrijcem, ki so takrat krepili svojo nacionalno zavest, kot tudi Italijanom, ki so še vse do druge svetovne vojne gojili apetite do Balkana. V tem težkem ozračju so si celo idejno nasprotujoči si kranjski tabori stopili nasproti z zaupanjem; opisi tega dogajanja se v Grdinovo knjigo prikradejo v zadnjih dveh poglavjih. Posebna odlika jedrnatega in eruditskega zgodovinskega loka je karikiranje osebnih lastnosti Franca Jožefa in generalov, poveljujočih na različnih straneh, ter prikazov, kako so njihove značajske poteze vplivale na razvoj vojne in obratno. Kot vemo, se je naše ozemlje leta 1918 pridružilo konfederativni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ampak do tja nas bosta drugi in tretji del monografije, kot vrhunec in sklenitev, šele pripeljala.
Žiga Valetič