Večer, Družina: Čeprav snežni obeti za prihodnje dni niso spodbudni, starši razmišljamo o zimskih počitnicah in radostih.
Nedvomno mednje sodi smučanje, ki velja za enega najlepših in najbolj razširjenih zimskih športov za vso družino.
Kdaj in kako?
Pri načrtovanju smučanja pa nemalokrat naletimo na težave, povezane s smučanjem naših najmlajših, ki se s to aktivnostjo doslej še niso pobliže srečali. Kdaj je pravi čas za prvo smučanje? Je to pri dveh, treh ali štirih letih? Kdo naj otroka postavi na smuči? Starši ali nekdo drug? Če presodimo, da bi bilo bolje, da to stori nekdo drug, smo spet v dilemi, kdo naj to bo. Smučarski vaditelj ali družinski prijatelj, ki obvlada smučanje? Ali naj vztrajamo pri aktivnostih tudi, če ugotovimo, da otroka to ne zanima?
Tudi mnenja smučarskih strokovnjakov se pri teh temah razlikujejo, vsi pa so si edini, da naj otroka ne silimo na smuči, če nima veselja ali ima celo odpor, saj mu lahko dolgoročno priskutimo šport, ki bi ga najbrž v nasprotnem primeru slej ali prej vzljubil. Dejstvo je, da mora otrok pred začetkom učenja smučanja odlično obvladati hojo in ravnotežje na kopnem. Zato večina smučarskih šol organizira tečaje od tretjega oziroma od četrtega leta starosti naprej.
Večina smučarskih vaditeljev zagovarja stališče, da je učenje smučanja bistveno bolj učinkovito, če ga opravljajo smučarski strokovnjaki kakor pa starši sami. Pri tem poudarjajo, da ne gre zgolj za znanje smučarskih veščin, saj bi velikokrat prvih korakov otroka lahko priučili starši. Večja težava je motivacija in manipuliranje.
Boli, tišči, ne bi več
Otroci namreč natančno vedo, kako svoje starše prepričati, da "danes res ni pravi čas ali trenutek. Kadar gre za vadbo v skupini pod strokovnim vodstvom, se otroci obnašajo povsem drugače - opazujejo druge otroke, pozabijo na lastne kaprice in bolj pogumno sprejemajo nove izzive in znanja. Pozabijo tudi na znane fraze, s katerimi vplivajo na starše, kot so "ne morem več, ne upam, pancarji me tiščijo (četudi ni res), ki jih vaditelji velikokrat slišijo prav v primerih, ko otroci opazijo, da je ob robu smučišča njihov bližnji navijač - kateri od staršev ali babice in dedki.
Dobro se je zavedati, da se mora otrok poleg smučanja naučiti tudi padati in vstajati. Že tukaj lahko nastane problem, ko smo zraven starši. Tako kot sicer so tudi na smučeh padci bolj boleči, če jih starši opazimo, in pobiranje precej bolj naporno, če je blizu kdo, ki lahko pomaga. To je vsekakor dodaten plus smučarskih tečajev v primerjavi s starševsko šolo.
Ravnina ali hrib
Vse študije kažejo, da je treba otrokom nove aktivnosti predstaviti skozi igro in s smučanjem ni nič drugače. Vendar pa se pristopi k smučanju včasih tudi razlikujejo. Čeprav večina smučarskih vaditeljev zagovarja stališče, da je treba na smučeh najprej dobiti občutek za hojo, ravnotežje. To dosegajo s hojo po eni in nato po drugi smučki, kasneje se urijo v obvladovanju ravnotežja na obeh skupaj. Nekateri pa vendarle zagovarjajo stališče, da se je dobro z otrokom (na smučeh med nogami) nekajkrat odpeljati po majhnem hribu, da spozna, da je smučanje užitek, in ga to motivira za učenje oziroma trening samostojnega smučanja.
Tudi pri smučanju torej velja, da smo starši tisti, ki svojega otroka najbolje poznamo. Temu primerno izberimo način in čas spoznavanja s smučarskimi užitki. Pri tem si lahko pomagamo tudi z individualnim pogovorom s kakšnim smučarskim strokovnjakom. Nenazadnje lahko namesto skupinskega smučarskega tečaja izberemo tudi individualne ure s smučarskim vaditeljem, ki se bo našemu otroku in njegovim potrebam ter zmožnostim povsem prilagodil.
(PEHANT)