NeDelo - Mateja Gruden: Mlada alpinista Nejc Marčič in Luka Stražar sta letošnja dobitnika najvišjega alpinističnega priznanja na svetu.
Precej impresivno sta Nejc Marčič z Bleda in Luka Stražar iz Ljubljane začela svojo himalajsko zgodbo: z zlatim cepinom, najvišjim priznanjem za alpinistične dosežke na svetu za najboljši in najpomembnejši vzpon v preteklem letu. Za svoj prvi himalajski vzpon. Prejela sta ga za prvenstveno smer Sanjači zlatih jam v šesttisočaku K7 West v Pakistanu.
Mlada alpinista (Nejc je star 26 let, Luka 23) nista vajena pozornosti, v katero ju je zavrtinčila nagrada, ki sta jo prejela 24. marca na jubilejni, 20. podelitvi zlatih cepinov v italijanskem Courmayeurju: od intervjujev za medije do sprejema na ministrski ravni. »Na odpravo sva šla, da bi čim več plezala, šla sva uživat, spoznavat nove dele sveta ... No, pa sva splezala novo smer! Pika na i!« pravi Nejc Marčič. »Nagrada naju je povsem presenetila. Na nobeno odpravo niti ne greš z mislijo na kakršno koli nagrado, navsezadnje to ni dobro, ni varno,« nadaljuje Luka Stražar, ki je letos sicer prejel priznanje Planinske zveze Slovenije (PZS) za najbolj perspektivnega slovenskega alpinista v letu 2011, Nejc pa je za posebne dosežke v alpinizmu v preteklem letu.
Čim več plezati!
Nejc in Luka sta bila del štiričlanske odprave, ki se je 15. avgusta lani odpravila v pakistansko dolino Charakusa (gorovje Karakorum, Himalaja); v Slovenijo so se vrnili dober mesec pozneje, 24. septembra. Vodja odprave je bil Urban Novak (AO PD Kamnik), preostali člani pa Nejc (AO Radovljica), Luka (Akademski AO) in David Debeljak (AO Rašica). »Odprava v dolino je bila Urbanova zamisel. Tam je že bil in se je nameraval vrniti, iskal je alpiniste za na pot ...« razlaga Nejc. Charakusa je alpinistom dobro znana, dodaja Luka, niso šli odkrivat neodkritega, »predvsem smo štirje mladi alpinisti šli tja čim več plezat. Povsem sproščeno.«
Njihov glavni cilj nad dolino je bil glavni vrh K7 (6934 metrov), na katerega so se želeli povzpeti v alpskem slogu, in če bi bilo le mogoče, po novi smeri. Ko so prispeli v dolino, v bazo, je Nejcu in Luki padel v oči mogočni steber K7 West. »Fotografiral sem steno in si jo zvečer v šotoru ogledoval, približeval, nisem mogel spati! Potem sem jo pokazal Luki in tudi on si jo je čez noč ogledoval. Tako da sva morala poskusiti,« pripoveduje Nejc. Luka: »Vidiš, kako lepa, estetska linija bi lahko bila... To naju je potegnilo vanjo.«
»Za smer sva porabila štiri dni, večinoma je bil v spodnjem delu led, zgoraj pa skalni skoki (kombinirano plezanje). Čim bolj sva se poskušala držati grebena, ker je ta del precej obešen s seraki. Iz baze sva odšla ob 3. uri zjutraj, sledili sta dve uri dostopa po melišču, nato sva začela plezati po strmem snegu in ledu do bivaka na grebenu (do 19.30). Naslednji dan je bil tehnično najzahtevnejši, šlo je za kombinirano plezanje. Bilo je težje, kakor sta pričakovala. Ta dan sva preplezala 250 metrov ter postavila bivak na grebenu. Naslednji dan sva ugotovila, da nadaljevanje po zamišljeni smeri z opremo, ki sva jo imela, in v trenutnih razmerah ni mogoče, zato sva zgornji skalni del obšla po desni strani grebena in nadaljevala pod seraki. Vrh sva dosegla ob 9. uri, nato pa sestopila do prvega bivaka. Naslednji dan sva v slabem vremenu sestopila do baze. Vreme je bilo razen zadnjega dne odlično.« Tako je Luka v sporočilu za javnost PZS, ki je podprla odpravo, ob vrnitvi v Slovenijo opisal njun vzpon.
Alpski slog – ni druge
Strokovna žirija za zlati cepin je odločitev o prejemnikih »alpinističnega oskarja« (poleg mladih Slovencev ga je prejela tudi ameriška odprava za prvenstveni vzpon na vzhodni vrh Saser Kangri II, 7518 metrov, Indija) pojasnila takole: »Najboljše odlikujejo raziskovalni in pustolovski alpinizem na visoki tehnični ravni v minimalnem alpskem slogu ob spoštovanju okolja, narave, kulture in soplezalcev ter odlična zavezanost in predanost cilju.« (Mimogrede: komisija je izbirala med 88 vzponi, med šestimi nominiranci pa je bil še en slovenski vzpon: smer Raz zaupanja odprave Kitajska 2011 v Xuelian North East.)
Alpski slog – o tem sploh ni dvoma, se strinjata Nejc in Luka. »Tako so naju učili, nikoli nisem niti pomislil, da bi plezal kako drugače,« pravi Nejc, Luka pa mu pritrjuje: »Tak način plezanja je že nekaj časa vodilen, nekaj, po čemer se je zgledovati. Že prvi zlati cepin je pripadel takšnemu načinu plezanja.« Leta 1992 sta ga prejela slovenska alpinista Marko Prezelj in Andrej Štremfelj za prvenstveni vzpon po južnem stebru osemtisočaka Kangčendzenga, 8476 metrov.
Marko Prezelj je sicer (s soplezalcema Stevom Housom in Vinceom Andersonom) leta 2007 prvi stopil na K7 West. Sanjači zlatih jam je tako druga smer na vrh – in prav tako »slovenska«.
Karta v žepu
Nejc je z Bleda in ima borih 20 minut proč odličen plezalni poligon, severno steno Debele peči. (Luka, ki je iz Ljubljane, smeje se pove, da je njegov najbližji kucelj le za tek navkreber.) A plezanje ga je posrkalo šele pred petimi leti. Najprej je bil turni smučar. »V alpinistično šolo sem šel zato, da bi spoznal koga, s komer bi lahko turno smučal. Do takrat sem hodil v hribe sam, kar ni bilo najbolj varno ... Prvo leto sem se še upiral plezanju, potem pa me je zagrabilo!« Z Luko sta se spoznala v Peruju, kjer sta bila vsak s svojo skupino. Tam sta se tudi prvič skupaj navezala na vrv in odtlej sta – naveza, približno leto in pol. V slovenskih hribih imata eno skupno prvenstveno smer, »Nejc jih pa 'štepa', ker je na Bledu doma in ima hribe tako blizu«, se smeje Luka, ki se je prav tako vpisal v alpinistično šolo pred šestimi leti. »Najprej je to postal moj hobi številka ena, pozneje način življenja. Iz leta v leto namenjam temu več časa, več energije. Bova pa z Nejcem šla še zagotovo na odpravo skupaj.« Nejc sicer dela v gradbeništvu, Luka je študent, uči pa otroke športnega plezanja.
Alpinizem ni tekmovanje, alpinizem se rodi v srcu, ki iz njega izhaja, je na podelitvi dejal predsednik strokovne žirije alpinist Michael Kennedy. Kaj porečeta na to, glede na to, da alpinizem vendarle zmeraj ne seže onstran tekmovalnosti? »Alpinizma ne smeš dojemati kot tekmovanje, navsezadnje te lahko to spravi v položaje, ki te priženejo predaleč. Imeti moraš zelo razčiščene pojme, ko si enkrat v steni. Vedeti moraš, da se boš znal obrniti, če bo treba. Pri košarki izgubiš tekmo, tukaj lahko izgubiš veliko več...« razmišlja Luka; Nejc mu pritrjuje.
V Himalajo bi se (se bosta) seveda vrnila. »Sva že kupila karto! Ta odprava je bila najina karta,« se smeje Nejc. Sicer je njun namen plezati predvsem tehnično zahtevne smeri, če bo naneslo, da bo kakšna v »zelo visoki gori«, se bosta pa pripravila tudi na to.
***
Zlati Slovenci
Zlati cepin je najvišje priznanje za alpinistične dosežke na svetu – oprijel se ga je vzdevek alpinistični oskar. Podeljujejo ga za najboljši, najpomembnejši alpinistični vzpon v preteklem letu. Prvič so ga podelili leta 1992, Slovencema Marku Prezlju in Andreju Štremflju za prvenstveni vzpon po južnem stebru osemtisočaka Kangčendzenga (8476 m) leto prej. Nejčev in Lukov zlati cepin je za Slovenijo peti. Prejeli so ga še: leta 1997 Tomaž Humar in Vasja Furlan za novo smer v severozahodni steni Ama Dablam (6812 m) v Nepalu, leta 2007 Marko Prezelj in Boris Lorenčič za preplezano novo smer v stebru Čomolharija (7326 m) ter Pavle Kozjek po izboru občinstva.
Mateja Gruden