Nedeljski dnevnik, 17.04.05: Umreti ali živeti brez roke je bilo odločilno vprašanje
UMRETI ALI ŽIVETI BREZ ROKE JE BILO ODLOČILNO VPRAŠANJE
Računalnik zapuščam …
Zgodba o tem, kako je Aron Ralston v puščavi Utaha izgubil svojo roko
Aron Ralston je bil nekega aprilskega dne že od šeste ure zjutraj na vijugavi poti po globoki soteski v vzhodnem delu ameriške zvezne držav Utah, katere stene je hotel preplezati. Osamljenost, divjina, skale in puščave, vse to je imel nad vse rad. Nikomur ni povedal, kam gre, ker se še ni odločil, kje bo plezal. Do prve lovske koče je bilo kar tri ure hoda, sicer pa daleč naokoli ni bilo žive duše. Bilo je zelo vroče in na sebi je imel samo kratke hlače in majico. Počasi je plezal po razpoki v steni Modrega kanjona navzdol. S hrbtom seje opiral na južno steno, s koleni pa drsel po razpoki v severni steni. Nato seje z desno nogo naslonil na skalo, ki je bila velika kot kolo tovornjaka in ki je bila zagozdena med stenama. Ko je stopil nanjo, se je malo zamajala. Nato jo je objel z obema rokama in se po trebuhu spustil po njej. Začela se je vedno bolj majati, zato jo je nagonsko spustil in se z nogami oprl na skalno polico pod njo ter pogledal navzgor. Z grozo je opazil, da se je zamajala in začela padati, zato sije z rokami zaščitil glavo.
Naslednji trenutki so spremenili njegovo življenje. Skala je pritisnila njegovo levo roko ob steno. V delčku sekunde je vsaj levo roko izvlekel iz primeža, toda drugi konec skale je medtem že zdrobil njegovo desnico v zapestju in jo tako pritisnil na steno, daje dlan gledala proti skali, daje bil palec obrnjen navzgor in da so bili prsti iztegnjeni. Skala je nato zdrsnila z nesrečnim plezalcem vred še skoraj meter in mu še bolj stisnila roko.
Ujet v steni
Nato je nastala tišina. Ralston je bil kot omrtvičen in z grozo opazoval roko, ki je pod skalo izginila v majhno razpoko. Sele nato je začutil bolečino in zaklel. Bilje ves zbegan. »Potegni vendar roko ven,« je zavpil in trikrat poskusil, toda roka je bila čvrsto ukleščena. Čudil se je, da bolečine nišo bile prehude. Ura je bila štiri popoldan. Skoraj tri četrt ure se ni premaknil in razmišljal, kaj naj naredi. Neuresničljive zamisli je takoj opustil. Nobenega orodja, s katerim bi rešil roko, ni imel, na to, da bi si jo odrezal, pa na začetku ni pomislil. Z nožem je skušal spraskati skalo okoli roke in nato izvleči roko, vendar je nož na trdi skali pustil komaj vidno prasko.
Prišla je noč in tudi odšla, naredil se je drugi dan, ki pa se je tudi že nagibal v večer. Ralston je bil ujet v steni že 26 ur. čakal je in nato ves obupan skušal izvleči roko, a je bilo vse zaman. Nikoli si ni mislil, da bo tako končal. Pričakoval je nevihto, padec s stene, smrt v požaru, avtomobilsko nesrečo, vse drugo, samo ne počasnega umiranja. Bolečino je že premagal in že imel toliko samodiscipline, da ga tudi strah ni bilo več, toda najhuje je bilo, da je njegovo telo nujno potrebovalo vode, on pa mu ni mogel pomagati. Njegova težava zdaj torej ni bila več roka, ampak izsušenost. Vedel je, da v vročem podnebju brez vode ne more preživeti več kot tri dni. S seboj je imel še čutarico vode, in ko jo je potresel, je vedel, da bo najkasneje peti dan mrtev. Najmanj stokrat je že premislil, kaj lahko naredi, in vedno seje spraševal, ali česa ni izpustil. Tudi o rezanju roke je že večkrat razmišljal, vendar je to misel vedno opustil. Že sama misel, da bi si zarezal v roko, je bila odvratna, kaj šele amputacija. Če bi moral sotesko zapustiti brez desnice, bi se moral najprej povzpeti na ploščad, se na drugi strani z vrvjo spustiti 19 metrov in nato preteči 13 kilometrov do lovske koče, pri čemer roka ne bi smela krvaveti.
Usodna odločitev
Pa vendar je videl, da ni drugega izhoda, saj je bil kraj zapuščen. S trakom majhnega nahrbtnika si je prevezal desno roko pod komolcem in ta del se je kmalu pobelil. Iz ročnega pribora je vzel manjši nož in zarezal okoli roke. Nič se ni dogodilo. Zarezal je še enkrat. Zopet nič. Nobene zareze ni bilo, nobene krvi. Kot bi rezal v kamen. Kako naj torej prežaga kosti, če z nožem še kože ni mogel načeti?
Po 48 urah ujetništva mu je ostal v čutarici samo še požirek vode. Vedel je, da mora nekaj storiti, saj se mu bliža konec. Kako bodo njegovi najbližji sprejeli vest o njegovi smrti? Lahko bo trajalo leta, preden bo kak popotnik po naključju našel njegove posmrtne ostanke. Spomnil seje, da lahko svojo oporoko narekuje v videokamero, ki jo je vedno nosil s seboj. Vključil jo je, najprej posnel sebe in svojo roko in šele nato oporoko: »Življenjsko sem zavarovan pri American Expressu. Denar, ki ga imam na bančnem računu, zadostuje za pokritje računov, hiša pa naj se proda. Moj računalnik ...« Solze so mu privrele v oči, in izključil je videokamero. »Saj nima nobenega smisla,« je zamrmral.
Spomnil se je, da lahko pije urin, vendar le, če je v njem manj soli kot v njegovem telesu, v katerem je je sedaj verjetno že precej. V nasprotnem primeru je piti urin enako nevarno kot piti slano vodo.
Šestdeset ur je že minilo od nesrečnega dogodka. Se enkrat je z nožem zarezal v roko in šest centimetrov dolgo rezilo se je to pot žarilo v meso. Pogledal je okoli sebe. Svetloba v soteski je nenadoma postala medla, obrisi so se zameglili in slišal je čudne glasove. Je bilo to mogoče posledica bolečine ali pa se mu že blede? Pogledal je roko. Rezilo je bilo v vsej svoji dolžini zarito v meso v pravem kotu. Prijel je ročaj in začel rezati. Škrtnilo je, rezilo je zadelo ob kost. Zgrozil se je in izvlekel nož. Ni ga preveč bolelo. Čutil je, daje v transu, in dozdevalo se mu je, da je spet fantek osmih leti ki hodi v šolo. Videl je sestro, očeta in mater, kako mu prijazno mahajo in mu nekaj nerazločno govorijo. Tretji in četrti dan se mu je bledlo kar nekaj ur in v tem času je njegova duša najmanj desetkrat zapustila njegovo telo ter z višine opazovala njegovo negibno telo. Vidno je slabel in včasih tudi omedlel. Minil je tudi peti dan.
Ponovno se je zavedel zgodaj zjutraj šestega dne, a ni verjel, da še živi. Ni razumel, kako je sploh prestal vse te mrzle noči. To pot je zaril nož v negibni palec in zaslišal sikajoč šum. Takoj je dojel, da so to plini iz gnijoče roke, kar je vedno slabo znamenje. Plin sicer ni hudo smrdel, bil pa je ne-prijeten kot zadah trupla. Iz obupa je začel vleči roko iz razpoke in jo obračati levo in desno, dokler se ob rahlem poku ni nenavadno zvila. Sam sije zlomil roko. Kosti so počene, zato mora prerezati samo še meso in pretrgati kite in bo rešen.
Nož je zabodel v kožo in ga do ročaja potisnil v roko. Zbadajoča bolečina je preplavila vse njegovo telo, a je vedel, da je to šele začetek. Rezal je vedno globlje, dokler ni prišel do počenih kosti, ter obrezal vse meso ob kosteh. Ko je rezal, je mižal. Še enkrat je obrnil roko in še enkrat je počilo. Kosti sta se prelomili, zato je moral prerezati samo še kite in žile. Roka nad rano sije močno prevezal z ostankom vrvi in zaustavil krvavenje. Še zadnji napor in zadnji rez z nožem, in odmaknil se je od skale. Rešil se je. Meglilo se mu je pred očmi, vendar je občutil le topo bolečino.
Kaj se je nato dogajalo, se le še medlo spominja. Ve le, da je plezal kakor v megli, se spuščal in zopet vzpenjal, padal, se pobiral in"rinil naprej, dokler ni prišel do lovske koče, odkoder so ga s helikopterjem pripeljali v bolnišnico. S sedemindvajsetimi leti je zmagal v boju s smrtjo.
Še vedno se podaja v gore. S posebno ročno protezo seje lansko zimo sam povzpel na tritisočak v Koloradu. Na kraj nesreče se ni vrnil nikoli več. P. S.