Na Podvolovljek z Lučnico in na Gornji Grad z Dreto
Komaj za poldrugi kilometer ga je v višino, a ves vzvišen pogleduje na dve globoki dolini in na širni svet tam naokrog. Na Podvolovljek z Lučnico in na Gornji Grad z Dreto. S svojimi razpotegnjenimi in razvejanimi gozdnimi grebeni se proti severu razteza nad velik del Savinjske doline med Lučami in Ljubnim, na jugu pa prek Kašnega vrha in Kranjske rebri seže celo do Črnivca in Volovljeka (Kranjskega Raka), od koder celotna rogaška grebenska reber elegantno prestopi mimo Male in Velike planine k visokim Grintovcem. Ob njem s svojim zaobljenim vrhom stoji ponižna, tudi turnim smučarjem, ob tolikšnem snegu, kolikor ga je zdaj tam, in seveda glede na trenutne vremenske razmere, prijazna gola glava, ki pa se ji, žal, pleša vedno bolj zarašča, ker se tam zgoraj pase vedno manj živine in je v visokem poletju vedno manj ljubkih srečevanj z raskavimi jeziki in slinastimi smrčki radovedne govedi.
Rogatec in Lepenatka (1557 m in 1425 m)
Poglejmo najprej k našemu višjemu cilju, k Rogatcu, ki mu ljudje ob njegovih vznožjih radi po domače rečejo Rogac in ga marsikdo kliče za Velikega, ker na severu, pod Lepenatko, stoji tudi Mali Rogatec, v senci svojega velikega brata gorniško manj zanimiv, ves zaraščen in komaj opazen. Tik pod vrh priostrenega Rogatca s savinjske strani pridemo mimo dveh domačij, Spodnjega in Zgornjega Klinarja (980 m), kamor nas pripelje dolga pot iz Luč, z južne, gornjegrajske, pa mimo Spodnjega in Zgornjega Špeha (1165 m). Ena od poti z našega tokratnega izhodišča v Gornjem Gradu bo peljala mimo kmeta Lamprečnika in pod Kicljem (910 m) k Spodnjemu Špehu, po drugi, ki pri mostu čez Dreto zavije ob potoku Kanolščici proti Lenartu, pa bomo visoko pod Zgornjim Špehom, kjer se vse te poti združijo, stopili mimo skromne, vendar znamenite cerkvice sv. Lenarta, oklenjene z železno verigo, ki ima o njej ljudsko izročilo povedati veliko zanimivega. Veriga, tako izročilo, predstavlja magični krog po nekdanjem animističnem verovanju, ki pravi, da kdor je stopil v njeno krožnico, je bil obvarovan vsega zla.
Globoko zasnežena Rogatec in Lepenatka. Foto: Mitja Košir
Naj to velja tudi za nas, še posebej, če se bomo Rogatca lotili s Kala (1285 m), sedla med našim vrhom in Lepenatko, prek strmih Špehovih peči, kar sploh ni za vsakogar in v sedanjih zimskih razmerah res le za zelo izurjene ali pa v strokovnem vodniškem spremstvu. Nekoliko lažji je vzpon naravnost navzgor od Zgornjega Špeha, kjer za zanesljivimi oznakami na vrh lahko zlezemo vsi, ki nas ni strah strmih pobočij, vendar je tudi tukaj v globokem snegu ali na poledenelem pobočju vzpon hudo resna zadeva, ki se je brez ustrezne opreme ne gre lotiti. Takrat si je brez slabe vesti in veliko varneje Rogatec ogledovati izpod velikega križa na bližnjem Koglu. Od tam je globoko zasnežen vrh vznemirljiva gorska podoba.
Lepenatka je od Zgornjega Špeha in prek sedla Kal povsem lahko dostopna, k njej v goste pa lahko pridemo tudi skozi Mačkin kot, na sedlo Kunšperk in prek Kunšperskega vrha (1340 m), z njene zaobljene glave so nam kot na dlani prepadne Rogatčeve Špehove peči, na severnem obzorju pa nas pozdravljajo Grintovci v vsej svoji oddaljeni mogočnosti.
Za temeljitejši razgled vam bo v pomoč zemljevid Kamniške in Savinjske Alpe z Obirjem in Peco 1: 50.000, veliko koristnega pa preberite v knjigi več avtorjev Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004).