Slovenske novice - Tina Horvat: ... je eden naših prvih poklicnih alpinistov
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Zanj so že sestavljali poslovilni govor
Pomagal tudi pri ustanovitvi gorske reševalne službe
PREDDVOR • Bratje
Herlec so zelo močno zaznamovali slovenski alpinizem. Vseh sedem otrok predvojnega alpinista
Emila Herleca se je posvetilo goram, pet fantov –
Roman,
Franko,
Janez,
Ferdo in
Emil mlajši -
Milč – pa je postalo tudi odličnih alpinistov.
Romana Herleca, 89-letnega alpinista, gorskega vodnika in gorskega reševalca, smo obiskali na Olševku pri Preddvoru, kjer lahko s svoje terase gore le še občuduje. Veliko mu pomeni, da takoj zjutraj zagleda čudovite Julijske Alpe s Triglavom, na desni pa Kamniško-Savinjske Alpe s Storžičem.
V gore ga je še pred drugo svetovno vojno zaneslo že kot otroka. »Po očetovi zaslugi smo prehodili ogromno hribov, še posebno radi smo šli v Karavanke. Do šestega leta sem bil že dvanajstkrat na Stolu. Po vojni sem bil ravno prav star za alpinizem. Ker sem odraščal z legendami, kot so bili
Joža Čop in drugi, to sploh ni bilo nobeno vprašanje,« pripoveduje.
Za plezanje se je odločil po usodni nesreči najstarejšega brata Franka. »Bilo je 19. avgusta 1948 in prosil me je, če bi šel z njim plezat. Ker sem že obljubil očetu in sestri, nisem šel z njim. Potem se mu je zgodila nesreča, vrv pri padcu v steni Zadnjega Prisojnika ni zdržala. Ko sem gledal te fante, ki so šli takoj na reševalno akcijo mojega brata, sem si dejal, da bi tudi jaz rad plezal,« nadaljuje.
Švercali podplate
Desetletje je v domačih stenah preplezal vse najtežje smeri. Tako je leta 1948 kar sam pozimi preplezal triglavsko Severno steno, leta 1950 pa sta z
Radom Kočevarjem splezala znamenito prvenstveno smer Herlec-Kočevar v ostenju Šit.
»Ves čas smo bili v stenah. A kakšno opremo smo imeli! Plezali smo še v okovanih kroparskih čevljih, dokler nismo po zaslugi Sandija Blažine iz Trsta začeli švercati vibram podplatov in jih lepiti na okovanke. Imeli smo strašno slabe konopljine vrvi manila, ki so se napile vode in so bile strašno težke. Leta 1955 smo od ameriške vojske nekako dobili najlonske vrvi. Kdor jo je imel, je bil največji frajer. Opremo smo nosili v nahrbtniku, a najlonsko vrv smo pustili zunaj, da so nas vsi videli,« se smeje.
Še bolj kot slabe opreme pa se spominja hude lakote alpinistov med vzponi. To je bil namreč čas živilskih kart in UNRA-paketov mednarodne pomoči. »Denarja smo imeli tako malo, da smo v koči naročili čaj brez sladkorja. Velikokrat so nas rešili oskrbniki, ki so za nas pripravili malo večje porcije ali pa nam celo kaj dali zastonj. Drugače smo hodili plezat z nekaj fižola v kanglici in krompirjevim kruhom. To je bilo vse,« se spominja. A doda, da so kljub temu zelo lepo živeli.
Iskanje pod goro Fudži
Ko so se meje nekdanje države nekoliko odprle, se je posvetil osvajanju visokih vrhov, tri- in štiritisočakov, in sicer po Evropi in svetu. Najprej se je lotil Grossglocknerja, Mont Blanca in Matterhorna, nato pa se je odločil, da bo svojo ljubezen do gora združil s poklicem. Postal je eden prvih poklicnih alpinistov pri nas in kot gorski vodnik prve povojne generacije, izpit je leta 1959 opravil skupaj z bratom Emilom, Jožo Čopom, Janezom Krušicem, Alešem Kunaverjem in drugimi, začel organizirati vodene ture po tujih gorstvih. Njegova prva poklicno vodena tura je bila na Ararat (5165 m), sledile so odprave na takrat še popolnoma neraziskano območje gorovja Atlas v Maroku, pa na Aljasko, Kamčatko, Ognjeno zemljo in Novo Zelandijo. Velikokrat je obiskal tudi najvišjo goro Japonske Fudži (3776 m), nazadnje pred 10 leti. »Zadnjič me je res že malo preveč zmatralo. Ker začneš od morja in prideš na 3776 metrov visok vrh, je to zelo hudo naporno za organizem, ki se mora takoj prilagoditi na višino in redkejši zrak. Zaradi vsega tega sem se malo zaplezal in iskala me je celo japonska gorska reševalna služba. Moji prijatelji so bili zelo zaskrbljeni, eden od njih mi je povedal, da je že sestavljal poslovilni govor zame. No, jaz pa sem še kar živ,« se pošali.
Roman Herlec je bil v svojih mladih letih tudi soustanovitelj vseh z gorami povezanih društev v Kranju, tako planinskega društva kot alpinističnega odseka in gorske reševalne službe, poleg tega je sodeloval tudi pri gradnji in obnovi planinskih postojank na Kališču in Krvavcu, pa Valvasorjevega doma in Češke koče. »Vse to je bilo treba postaviti na novo, problem pa je bil, ker je bilo v tistem času veliko pomanjkanje opreme, ki smo jo potrebovali. Najlepši spomini pa me seveda vežejo na plezanje v stenah. Ko sem prišel lačen in utrujen, sem si včasih rekel, da je bilo to zadnjič. A potem me je vedno spet premamilo, da sem šel tudi naslednjič,« je sklenil svojo zanimivo zgodbo Roman Herlec.