Janez Pikon: Više nad planino Govnjači svet postaja prodast, kredast, planinska steza se vije nizdoli po zariti grapi med Viršmi in Rušnato glavo, (ronki = obronki). 
Dne 16. avgusta sva odrinila z Dobravcem ob 5,30 uri iz planine Spodnji Vogel po včerajšnji poti do »Sklede« in odtod po kameniti, a dobro vidni planinski stezi na zahod v smeri gorskega dola, vzporedno z goriškimi mejnimi vrhovi, pod Bohinjski Migovec 1899 m. Poti ni izgrešiti, ker vede ves čas po gorskem dolu po prostornem Spodnjem in Zgornjem Kalu. Sedaj se po njih pasejo voli brez pastirjev in stanú, nekdaj so bile tu Šimenčeve staje. Bohinjski posestniki so zadavna držali vsak zase planinski stan na gorskem prostoru, sposobnem za pašo živine enega gospodarja. Radi tega toliko krajevnih imen po prvem gospodarju. Gospodarski sistem nemških kolonistov po samotah (»Einzelhofe«) kaže povsodi na Bohinjskem sledove. Razrušil je staro kolektivno pastirstvo slovenskega prastanovalca, dočim je ta po Tolminskem v planinah povsod ostal skoro nedotaknjen. Ta kolektivni sistemi in sirarstvo gre daleč na zahod preko Ladinskega.
Planinska paša iz Spodnjega Vogla sega le malo čez Globoko. Mejni vrhovi proti Goriškemu so skoro zapuščeni. Le malo jalove živine zaide tja ali pa v vročem poletju prehaja drobnica iz planine na Razorju. Pred kakimi 50 leti, dokler so tudi Bohinjci držali koze in ovce, je bilo na širnem prostoru med goriškimi vrhovi in nad Bohinjskim jezerom vse živo čez poletje, tudi polno divjaddi. Sedaj le težko dobiš staršega pastirja ali lovca, ki pozna kraje in imena.
Od goriške strani s planine Razor slede imena za vrhove: Vogel 1923 m, Vrh Krnic, prelaz Čez Globoko, Vrh nad Globokim, Vrh Planje 1869 m, Vrh Hribcev, Vrh Rup 1996 m, Vrh nad Dlanjo 2054 m, Škrbina 1905 m. Na vojnogeografski karti stoji za 1869 m Vrenati Vrh, očitno izkvarjeno ime iz zemljiške mape: stari bohinjski Rušnati Vrh. Velika Škrbina je tudi napačno ime; rabiti bi se imelo kvečjemu: Vrh nad Škrbino. Tolminsko ime pa je od orjaških, dlani podobnih plati na južnem pobočju:
Vrh nad Dlanjo. Tudi to ime se izgublja. Stari lovec in pač najboljši poznavalec tega skrajnega Bohinjskega kota, Ivan Mlekuž »Pr' Ivanu« v Stari Fužini, mi je imena napovedal po vrsti: Vogel 1923 m, prelaz Čez Globoko, Zeleni Vrh 1869 m, Kozji Hrbet, Meja 1996 m, Vrh Škrbine 2054 m. Od Meje gre rebro nad Gorenjim Kalom in Sneženo Konto pod Škrbino na Veliki Migovec 1899 m, poleg njega na sever stožec Mali Migovec, gozdnato rebro Konjski Vrh od 1527 m do 1291 m. Ime Meja je tolmačil od tod, da se je ondi od davna stekala meja lovišča od goriške in dvoje bohinjskih strani od planine Vogel in od planine Govnjač.
Prava imena pa menda kaže le zemljiška mapa, po kateri so se prenesla stara imena po vrsti: Vogel 1923 m, Zeleni Vrh (tolminski Vrh Krnic), Čez Globoko, Sneženi Vrh 1861 m, Rušnati Vrh (Mlekužev Kozji Hrbet), Meja 1996 m in Vrh Škrbine 2054 m, Škrbina 1905 m, Vrh Konte, Podrta Gora, Zeleni Vrh, Mali Vrh, Tolminski Kuk ali Veliki Vrh. Držal bi se te nomenklature; ker sta dva Zelena Vrha, bi dostavil k prvemu drugo ime »ali Vrh Krnic.«
Ob 7,20 uri sva stopila na prevalo med 1899 m in čez greben pod Mejo 1996 m. Zahodno od Meje in južno pod Škrbino je široka Snežna Konta. Steza iz Škrbine dol vede čez Snežno Konto čez prvi skok »Na Mahu«: »Kovačeva Skala,« kjer so nekdaj podkovali konje, na opuščeno planino Ražnova Suha, okoli 1100 m, ter v (Ukanec) Ukanc za Bohinjskim jezerom.
Vzhodni ronki grape od Škrbine dol sta Migovec 1899 m, in Konjski Vrh 1527 m do 1291 m, zahodni pa so: Mohor 1849 m (napačno: Mokri Vrh), rušnata podolgata glava Krošnja, sedlo 1550 m in Pleše 1644 m (napačno: Mali Vrh). Pod Mohorjem je široka plitva krnica ob 1562 m, okoli nje pa vede pastirska steza med Kokom 1836 m radi razločitve Govnjaški Kok, ter Podrto Goro 2050 m na planino Govnjači.
Steza iz Snežne Konte se vzpenja na prodišče pod Vrhom nad Dlanjo na Škrbino, kamor sva stopila ob 8,10 uri ter posedela do 9,00 uri. Krasen pogled na severne Triglavske gore in na južne Goriške! Pod Škrbino, Dlanjo in Žabiškim Migovcem 1885 m so škrapaste konte. Od Škrbine sva krenila po strmem pobočju Vrha nad Konto brez kóte. Silil sem na rob, da bi plezal po vzhodnem skrotju (Geschroffe) naravnost na Podrto Goro in po njenem zahodnem razu dol. A Dobravec se ni upal. Podvrgel sem se, kakor navadno vodniku, ki čuti odgovornost. Res je videti robovje silno raztrgano, kršljivo in nesigurno, a gotov sem, da se pripleza od vzhodne steze naravnost na Podrto Goro brez posebne težave.
Obšla sva torej vrh po prodišču, zlahka splezala po zahodnem razu na vrh do 10,00 uri predpoldne. Podrta Gora ima dva krnasta vrhova, očitno ostanka višjega srednjega, ki se je podrl. Ime samo kaže na veliko katastrofo, ki se je godila pred več sto leti. Zahodni Krn, nekoliko nižji, je ves izpodkopan, rov sloni na rovi, med obema krnoma pa se vidi orjaški kameni plaz severne plati. Podrta Gora leži preveč v stran od turistovskih potov, a nudi velikolep pogled posebno na Bohinjsko jezero in dolino. Tudi iz Bohinjske doline se predstavlja kot izrazita špica.
Pregledal sem brž vse že znane mi vrhove. V čistem zraku pa se nisva mogla ločiti od vrha ter sva ostala na njem do 11,00 ure. Odstopila sva po prejšnji poti na sedlo pod Zelenim Vrhom, brez kote, med Podrto Goro in Malim Vrhom tik Tolminskega Kuka ali Velikega Vrha 2080 m. Pod sedlom na sever leži strm snežen plaz. Vodnik me je zopet iz prevelike previdnosti zapeljal po prodišču, češ, da je snežišče prestrmo in opasno, da bi se podrsala kar naravnost na dno široke krnice pod sedlom. Dobravca so mi opisali kot drznega lovca in gonjača, zato se mi je njegova previdnost sprva čudno zdela. A po dvodnevni hoji ž njim sem ga razumel: strast pri lovu ga je gnala po vseh vrhovih brez pomisleka in bojazni. Ko pa je vodil človeka, za katerega je bil odgovoren, je razsodno hodil ter se izogibal vsaki nevarnosti.
Táke sem navadno imel vodnike. Le en vodnik je bil enako drzen in miren, svest si moči in nevarnosti, Trentar Jože Komac, rekoč: »Kamor pride gams, prideva tudi midva!« Izraz lastne gotovosti in trdne volje ter zaupanja v mojo moč!
Pod prodiščem se raztezajo širni pašniki »Na Vrhu,« od planine Govnjači le malo popašeni, ker so preoddaljeni za goved in polni jam med škrapljastim, četudi še precej dobro travnatim svetom. Pač malokatera turistska noga zaide v to samotno planoto pod Tolminskim Kukom 2086 m, Podrto Goro 2050 m, Govnjaškim Kokom 1836 m in stožcem 1809 m, brez imena. Čez Planjo nad planino Dobrenšico je pod Tolminski Kuk prihajala drobnica do Tolminske Lakve (lokve) med Kokom 1836 m in Mohorjem 1849 m. Rob planote od 1836 m na zahod so Vršé nad planino Govnjači. Koncem planote Na Vrhu postaja svet prodast, potem kredast, planinska steza zavije nizdoli po zariti grapi med Viršmi in Rušnato glavo 1809 m, ter pod stenami Vrš na največjo konto Komne Govnjači 1471 m, po starem imenu Sočanov »Za Potokom.« To ime bo pač po neznatnem studencu v kotu med 1809 m in 1683 m.
Pri stanovih sva bila ob 12,10 uri, Dobravec je soposestnik planine, kjer ima lastni stan; zato sva se precej časa ustavila. Poleg starih stanov stoji sedaj dolga vrsta hlevov, za vojne vojašnice. Vzhodno na griču nad planino stoji večja stavba, stan vojaškega poveljstva. Planino Govnjači so kupili Bukovci kratko pred vojno, radi tega ni dobiti človeka, veščega kraja in imen. Rekli so mi, naj bi povpraševal stare pastirje prejšnjih lastnikov iz Črešnjice ali pa za vrhove pod goriško mejo tolminske.
Odrinila sva ob 3,00 uri popoldne čez Luknjo mimo rušnate glave Izpica 1586 m po vojaški tovorni poti, večinoma pa po stari planinski stezi pod lovsko kočo 1489 m, nekdaj Wertheimerjevo, po dolu Dobravčevo Kopišče, skozi zarezo v steni pod Komno »V Peklu« in po strmem klinu Ozka Steza, ki izstopa pri Mali Savici. Ob 4,35 uri sva bila pri Mali Savici. Skozi lep gozd pod Savico, po senožetih »Na Blatu,« »V Lokvi« skozi gozd Osredek sva stopila v Hotel Zlatorog ob 5,20 uri.
Vir: besedilo: Dr. Henrik Tuma
Janez Pikon