Gremo na bicikel - deejay: Monte Santo di Lussari, Luschariberg ali po slovensko Svete Višarje je 1789 metrov visoka gora, ki se bohoti v zahodnih Julijskih Alpah.
Znana predvsem po cerkvi Višarske Matere Božje. Tukaj se zgrinjajo romarji od vsepovsod. Na goro pridete najhitreje z gondolo, katera vas iz doline v dobrih desetih minutah popelje do vrha. Lahko se povzpnete tudi peš ali pa s kolesom, kot smo se tokrat mi. Tudi z avtomobilom ne poskušajte, prišli boste samo do zadnjega parkirišča, še vedno samo do nadmorske višine okoli 800 metrov. Torej izbire ni veliko.
Sami smo se hitro dogovorili nekaj dni prej, gremo pogledat to romarsko svetišče. Na fotografijah je izredno lepo, ko pa enkrat to vidite v živo, ostanete brez besed. Mogoče bi bil lepši imen namesto Višarij nebesa, torej Sveta Nebesa.
Štart z avtomobilom iz Raven ob šestih,ravno pravšnji čas, da se oborožite še v tukajšnji pekarni s svežimi izdelki za dober zajtrk.
Na izhodišče ture v Žabnico (Camporosso in Valcanale), nedaleč od Trbiža prispemo okoli osme ure. Tukaj je veliko parkirišče in bife, kjer si privoščimo kapučino, kaj pa drugega, saj smo vendar Italiji.
Se malo razgledamo zajahamo koze in gasa proti Ovčje vasi (Valbruna), potka (kolesarska) je samo ena. Že tukaj naletimo na zanimivo stvar. Štetje prometa, kolesarskega, da ne bo pomote. Zjutraj, ko smo šli skozenj, nas je oštevilčilo s cifro 77 …
Kolesarska steza do Ovčje vasi je izredno lepa in žal prekratka, saj tukaj zavijemo levo za Zajzera (Saisera). Nč bat, če boste pozabili, vas lepo označene table vodijo do cilja. Sami smo prišli malo v zagato pri zadnjem parkirišču, saj nismo bili sigurni ali naravnost ali po cesti do kmečkega turizma. Naj vas potolažim, da sta obe cesti pravi. S tem, da tik pred turizmom zavijete preko travnika in na koncu prispete na cesto, kot če bi šli okoli. Ni panike, tukaj ste še na ravnini, katera pa se s prihodom na cesto dvigne. Dvigne se dobesedno in ne popušča, ne da vam dihati do “ravnice” kjer prvič ugledate svoj cilj …
Cesta je zares vredna vsega spoštovanja. Gre za slabši makedam, kateri je v ovinkih prekrit z betonom in edina točka, kjer lahko ustavite in zadihate. V kolikor ustavite v klancu, boste težko spet stopili na pedala, saj se v tistih nekaj kilometrih 5+, dvignete za strašljivih 750 višinskih metrov. Hvala bogu je večji del ceste zaščiten pod krošnjami dreves, ampak verjemite, vseeno ni lahko.
Še posebej, če greš prvič in samo upaš, mogoče pa bo za naslednjim ovinkom ravnina, ki ti bo dala malo dihati, ampak te noče in noče biti, vse tja do nadmorske višine okoli 1600 m. Tukaj se sedaj cesta “zravna” v dolžini dobrega kilometra. Prav dobro pa postane viden tudi naš končni cilj.
Po prevoženi ravnini pa še zadnji strm klanec mimo kapelice po smučišču do “krožišča” na vrhu Višarij … zdaj je popolnoma vseeno ali se odločite levo ali desno, v vsakem primeru prispete do vašega/našega cilja. Mi smo se odločili za desno, pač desničarji.
Tukaj je z razgledi poplačan ves trud, katerega je bilo potrebno vložiti v to zares zahtevno turo. Sledi obvezno fotografiranje na zgornji postaji gondole, pa še vmes nekje. Sledi obisk oštarije, katere ne bo potrebno iskati. Mislim, da ima kar vsaka hiša svojo teraso.
Mi smo se odločili za slovensko oštarijo Jure s krasno teraso in dobro postrežbo. Kosilo nas je prišlo 10 € po osebi. Žeja pa tolikšna, da je ob prvi rundi, ki jo je deklina prinesla za mizo, sledila že druga. Malo čuden pogled kelnerce in nasmeh. Ja je že vedela za kaj se gre.
Sledi še obisk vrha Višarij, v Višarski aveniji sledi še nakup spominkov in gasa nazaj v dolino …
Ko prispemo do izhodišča ture smo dali napovedi, koliko kolesarjev je števec naštel medtem, ko smo se mi podili po vrhovih in nihče ni bil blizu. V teh nekaj urah jih je naštel kar 927. Številka, ki ti da misliti, koliko je tukaj popularen kolesarski turizem. Da bi bil vikend, bi bilo število verjetno podvojeno…
In kaj za konec dodati, vzpon je res, kot bi rekli na pro tour dirkah prve kategorije. Ampak ves tisti pretečeni znoj, mogoče grde besede, ki se ti na trenutke podijo po glavi se pozabijo, ko prikolesariš na vrh. Ko se ti odpre svet in ko je dosežen še en do tedaj neosvojeni vrh.
Svete Višarje so res nekaj posebnega, zato ga priporočam vsakemu kolesarju, ki si UPA.
deejay