Slovenske novice – Boštjan Fon: Med prečenjem Srednje Ponce sta se odločila za bližnjico po brezpotju
Slovenske novice, ponedeljek, 27. avgusta 2007
Dan v novicah
Skok na skalo je bil skok v smrt
Med prečenjem Srednje Ponce sta se v petek zvečer Luka in Maruša Repič odločila za bližnjico po brezpotju Strug — Okoli osme zvečer je 20-letnik skočil na skalo, spodrsnilo mu je in omahnil je v smrt — Njegova enajst let starejša sestra se je vso noč oklepala ruševja slab meter od roba prepada — Šopek planinskega cvetja je ponesrečenega fanta iz Tamarja pospremil na zadnjo pot z gora
Tamar, 26. avgusta - Helikopter Slovenske vojske je v ranem sobotnem jutru izpred planinskega doma v Tamarju naletaval nad Ponce. Ropot elise plovila je pomenil glasen konec drame, ki se je odvijala v petkovem večeru in noči na soboto. Žal se je spisala nova, črna zgodba v naših gorah.
Petkov dan sta 20-letni
Luka Repič in njegova enajst let starejša sestra
Maruša iz Hrastja pri Kranju preživljala v osrčju Julijskih Alp. Zgodaj zjutraj sta se začela vzpenjati na 2679 metrov visoki Mangart. Okoli 13. ure sta odšla s četrte najvišje gore v Sloveniji in zakoračila v smeri prek Zadnje in Srednje Ponce, da bi sestopila v dolino Tamar nad Planico. Pot je naporna in zelo zahtevna, ponekod neoznačena, predvsem na delih, za katere naj bi skrbeli italijanski markacisti. Starejši sestri so po štirih urah hoje začele pojenjati moči, zato sta se gornika odločila, da se usmerita z uhojene poti prek območja Strug proti Tamarju. Nadejala sta se, da bosta tako hitreje prišla do planinske smeri, ki vodi iz Srednje Ponce v dolino, ki se zajeda proti Jalovcu. Korak za korakom sta napredovala po brezpotju, ko je delček sekunde iztrgal življenju mladega študenta medicine.
Lovila ju je noč
Brat in sestra sta v petkovem popoldnevu počasi napredovala po grebenih Ponc. Lovila ju je noč, utrujenost je načenjala oba. Okoli 20. ure je moralo biti, ko sta po brezpotju Strug stopala v smeri pričakovane poti proti Tamarju. Za hojo po visokogorju sta bila opremljena, toda s seboj nista imela pasov niti vrvi. Luka je med sestopanjem skočil na skalo. Spodrsnilo mu je in izgubil je ravnotežje. Koraka nazaj ni več zmogel. Omahnil je prek previsne stene v globino. Več kot sto metrov nižje je obležal. Gorski reševalci so ob 20.15 prejeli klic planinke z vrha Ponc. Povedala jim je, da je njen brat padel s police približno 20 metrov globoko in da sta približno sto do stopetdeset metrov pod grebenom. Točne lokacije ni znala povedati in reševalci niso vedeli, kje natančno se je nesreča zgodila. Reševalna akcija se je nemudoma, kljub približevanju temne noči in nepoznavanja položaja planincev v težavah, začela, saj so se štirje reševalci iz postaje GRS Rateče in zdravnik
Peter Najdenov zagrizli v strmino in se odpravili proti Poncam. Kako je z gornikom, ki je padel, še niso vedeli.
Druga skupina reševalcev se je zbirala v Tamarju. Ker je bil dostop iz italijanske smeri bolj primeren, je prva skupina nekaj pred 22. uro krenila od koče Luigi Zacchi na 1380 višinskih metrih, ki stoji ob vznožju zahodne stene Visoke Ponce. V manj kot dveh urah so prispeli na vrh Srednje Ponce, saj so predvidevali, da je Repičeva na grebenu prav tam. Glasnemu klicanju in signaliziranju s svetilkami se ni odzvala, zato so začeli okoli ene ponoči sestopati, takrat pa je iz Tamarja krenila nova skupina reševalcev in policist gorske enote. Tudi njim ni uspelo vzpostaviti stika s planinko. Odločitev o sestopu je bila težka, toda ob četrti sobotni uri je bilo jasno, da je najboljša rešitev za ponesrečena na gori helikopter.
V soboto helikopter
Plovilo je z Brnika poletelo takoj, ko so jutranje vremenske razmere to dopuščale. Pilot
Jože Gregorinčič, kopilot
Peter Juvan in tehnik letalec
Vanč Žnidaršič so pred domom v Tamarju okoli pol osme vkrcali zdravnika Petra Najdenova in reševalca letalca
Sama Cuznarja. »Poleteli smo proti kraju, kjer smo predvidevali, da je obtičala planinka. Hitro smo jo locirali. Bila je le slab meter od prepada, držala se je za ruševje. Če bi storila le korak naprej, bi bila mrtva, saj bi padla v prepad. Vso noč se je držala za oprimek in vzdržala,« pove reševalec Cuznar: »Spustili smo se do nje in jo s petzlovim trianglom in vitlom potegnili na helikopter ter prepeljali v dolino. Vmes je tehnik Žnidaršič opazil ponesrečenega, zato smo takoj poleteli nazaj nad območje, kjer je ležal. Iz plovila smo se spustili policist, zdravnik in jaz. Žal fantu ni bilo več pomoči. Truplo ponesrečenega smo prenesli približno trideset metrov nižje, saj ga s kraja, kjer je obležal, ni bilo mogoče vkrcati.«
Spodaj, v dolini, je čakal šopek planinskega cvetja, ki je fanta pospremil na zadnjo pot z gora. Po pristanku je cvetove objela temna tišina.
Boštjan Fon