Bojan Ambrožič: Ne glede na počutje. Lepe sobote na noben način nočem zamuditi. Zato sem se tokrat odpravil na krajši izlet ...
... iz Bohinjske Bistrice v Podbrdo čez Črno prst. Nazaj v Bohinj pa sem sem se vrnil skozi Bohinjski tunel.
V resnici me je prehlad sredi tedna skorajda prikovalo na posteljo. Zato sem se tokrat na turo odpravil previdno in počasi. Pravzaprav cel dan skorajda nisem nič tekel. Skorajda ležerno se se iz Bohinjske Bistrice odpravil proti Črni prsti. Na začetku sem zgrešil sem odcep za markirano pot. To me je stalo še tri kilometre več hoje po cesti prek Ravenskih rovtov.
Nadalje sem stopil na planinsko pot in se vzpel do planine Za Črno goro. Zaradi izrazito senčne lege je tu ostal skorajda ves sneg od edinega letošnjega sneženja. Zato me je že začel oskrbeti kako bo s prečenjem snežišča pod Kontnim vrhom. Dve leti nazaj ob istem času, sem točno tu zaradi snega obračal. Vendar je bilo letos drugače. Snega višje na melišču skorajda ni bilo.
Čez preval Čez Suho sem se vzpel na vrh Črne prsti.
V trenutku sem prišel v drug svet. Iz teme, mraza in sence osojne strani, sem prišel na sončno in že skorajda poletno Primorsko stran gore. In to lepo vreme mi je takoj povsem popravilo počutje.
Sestopil sem po planinski poti v Podbrdo, ki jo do potankosti poznam iz Gorskih tekov na Črno prst.
Potem pa sem se opremil z naglavno lučko in vstopil v Bohinjski tunel. Bohinjski tunel so zgradili že davnega leta 1905. Takrat je bil to izjemen inženirski podvig. Še danes pa je z dolžino 6327 metrov najdaljši predor, ki je v celoti v Sloveniji.
Tunel je bil projektiran za dvotirno železnico.
Vlaki so po obeh tirih vozili vse do tridesetih let prejšnjega stoletja. Potem pa so zaradi težav z odvajanjem vode en tir odstranili in ga spremenili v drenažni sistem. In ravno zaradi tega je možno skozi tunel iti peš.
Za hojo oz. za gorsko kolo je več kot dovolj prostora. Nevarnosti da bi nas zadel vlak tako (z nekaj previdnosti) ni. V tunelu je mogoče videti kolesnice, kar nakazuje da ga kolesarji pogosto uporabljajo. V prvi polovici se hodi po pesku in grušču. Od druge polovice dalje pa je namesto drugega tira, betonski drenažni sitem.
Oznaka, ki nakazuje da je do konca predora še tri kilometre. Konec predora pa se že vidi, kot svetla točka v daljavi.
Kot rečeno: trčenje z vlakom je še najmanjši problem. Osebno me je bolj skrbel slab zrak, saj v tunelu ni ventilatorjev, ki bi odvajali strupene pline. Skozi tunel pa vozijo samo dizelske in parne lokomotive. In res je nekje v sredini tunela postalo že skorajda megleno.
V tunelu tudi ni nobenih luči in kakaršnih koli varnostnih sistemov. Le na vsakih 500 metrov je oznaka, ki pove koliko smo oddaljeni od Bohinjske strani predora.
Tri kilometre pred koncem predora sem že zagledal luč (dnevno svetlobo) na bohinjski strani predora. Vendar je trajalo še kar nekaj časa, da sem vendarle pritekel do konca. Med svojim prečenjem nisem srečal nobenega vlaka.
Zanimiva izkušnja, ki pa jo iz stališča varnosti ne morem priporočiti.
Bojan Ambrožič