Janez Pikon: Prisojno pobočje in zasnežene poti, kjer v davnini vodila je ozkotirna železnica, blede ostale so le še sledi. 
Kamen je razstreljen in obdelan, zdaj ga je pa treba spraviti v predor. Zato pa zidajo ozkotirno železnico, ki bo dolga štiri kilometre. Začenja se pri že obstoječem tiru, ki drži k staremu kamenolomu ob reki Savi (predel Močile, rečni ovinek vzhodno ob bencinski črpalki, še vedno opazna dva temna pilotna v Savi), gre blizu mostu ceste Bled - Bohinjska Bistrica čez Savo Bohinjko, ter krene na severnem bregu reke do vasi Brod, ker med vasjo in vodo nedostaje prostora (Smrekarjov stog), so določili tir čez most na južni breg, za vasjo Savica (Objanov čebeljnjak je postavljen na delu vidne brežine ozkotirne železnice) pa s četrtim mostom zopet na severni breg, mimo predela Za apnom, Pleče, V logu (u Voh), Dov in Zabrševje.
Potem se dotika kamenoloma pri Savi blizu Laškega Rovta, prekorači Savo s petim mostom (na Kredi preko Save), ter drži skozi drugi kamenolom na severni strani ceste k gornjemu pri Suhem potoku (Črni les) nad Ribiškim Rovtom (Lazom). Pri zgradbi predora se torej potrebuje toliko kamena, da se izplača napraviti zanj celo bohinjsko železnico v malem! (Dom in svet, leto 1902). O gradnji ozkotirne železnice v Bohinju pa kdaj prihodnjič, ko zberem še dodatnega gradiva.
Pogledi na prelepo panoramo in nepozabnimi vtisi številnih obiskovalcev Bohinja po kolesarski stezi in odseku trase, nekdaj ozkotirne železnice ob zasneženem rovtu Zabrševje po bližnjih senožetih in Bohinjskih gorah so veličastni. Opazovati je mogoče s vsega območja nenavaden in skrivnosten pogled s podobo belega ženskega obraza na zasneženi gori zahodno v smeri vrha Storeč (Smučarski center Vogel), ki se dnevno spreminja in izginja z zasneženega pobočja zahodno pred planino Suha, ter vzhodno na pobočju Kratkega plazu med Debelim vrhom in Zavitarjem, ki se za Kriškimi glavami spusti v dole Jele Plazi in preide v grapo Male Suhe. Debelejša je snežna odeja, mlajši je beli obraz, tanjša je snežna odeja, starejši postaja obraz skrivnostne podobe ženskega obraza na gori. Vsako pomlad pred vedno močnejšimi sončnimi žarki še na pol v senci skrita, kot bi se branila, vendar se bo vseeno njena podoba zopet do naslednje zime, izgubila.
Zaman bi iskali podobo na gori v dneh, ko je sneg zapustil predel vzhodno ob vrhu Storeč, odkoder zre pogled bele, skrivnostne podobe ženskega obraza v pobočju zasnežene gore, ki se vztrajno spreminja, pomlad jo topi, dnevno izginja nad zahodnim pobočjem planine Suha. Razmišlja, mogoče tudi spi, vztrajno pomladansko sonce pa ji skrivnostni obraz topi. Njeno bistro levo oko, po naši dolini vsako zimo vztrajno bdi, njen obraz pomladi v potočku Male Suhe se izgubi.
Janez Pikon