AO Ljubljana Matica/Forum: Vrnila sem se z mojega potepanja po Afganistanu, počasi spet pristajam v našem malem svetu ...
Celotno besedilo je v Forumu AO Ljubljana-Matica >>>
V Afganistan sem šla zato, da bi se udeležila 3. afganistanskega Ski Challengea in čimveč smučala in doživela. Pred nekaj leti sem bila v Iranu, zato sem mislila, da približno vem, kaj lahko pričakujem, ampak resnica je bila seveda drugačna.
Afganistan je čisto svoj in to na najbolj ekstremen možni način, toliko, kot je tam obsedno stanje, ni nikjer na svetu, razen še v Južnem Sudanu. Kar pomeni, da me je prvo jutro v Kabulu zbudil samomorilski napad, v tem čudovitem mestu, kjer vidiš lahko samo petmetrske betonske zidove, vreče peska na oknih in vratih in stražarje s kalašnikovkami, hvala vam fantje, da pazite na nas. Vse skupaj je bilo kar nadrealistično. Samomorilski bombaši, mraz in čista mizerija, kamorkoli pogledaš. Zahodnjaki, ki tam delajo, pa živijo v mehurčku debelih cen in paranoje na vsakem koraku.
Polet v Bamijan, kjer se je odvijalo smučarsko tekmovanje, je bil v stilu - pri pristajanu smo povzročili plane crash z UN letalom, ki se je pripravljalo na vzlet. Naš pilot je bil kriv. Pristajal je na napačni strani vzletne steze.
Laughing. Končno sem bila v hribih! Tisti dan smo se spoznali z vsemi udeleženci tekmovanja, prišli smo od vspovsod, iz Avstralije, Francije, ZDA, Avstrije, Švice. Večina je bila novinarjev, ki so povezani z Afganistanom, turistov je bilo zelo malo. Z ekipo smo se hitro ujeli na spoznavnem večeru, naslednji dan je bil pa D dan - ski challenge.
Tekma se je začela pozno dopoldne na zelo vroč dan, na višini okoli 3000 metrov. Premagali smo celih 400 v.m. strmine, prečili sedlo in se po količkih spustili navzdol. Najhitrejši je prišel v 28 minutah v cilj, valjda navit lokalec, teh nihče ne more dohitet, drugi pa v 32 minutah. Slava jim! Naviti so kot strela, bojeviti, tekmovalni pa tudi. Jaz sem rabila uro dvajset in s tem postavila daleč najboljši ženski čas. Cool Hahah.
Ampak nisem imela še dosti, naslednji dan smo šli v bližnji Band-e Amir, narodni park s prečudovitimi jezeri, hodit in rahlo smučat.
Potem let nazaj v Kabul, mesto bodečih žic in "security", ki je najbolj zlorabljena beseda v tem koncu sveta. Sad Na srečo smo se vkompali z GV-jem Ferdinandom Rollandom, ki nas je peljal turno smučat na prelaz Salang tri ure severno od Kabula. Pričakalo nas je super snežno neurje, ampak po malo mučkanja smo le šli v hrib.
Bilo je super nevarno, težek sneg, neurje, bobneči plazovi, na drugi strani hriba pa talibani (menda). Lepo je bilo. V stilu, kot je treba.
Anekdote še sestavljam skupaj, fotke bom tudi počasi preštela, zdaj pa naj samo nalepim link prijatelja, španskega novinarja Sergija iz našega Bamijana. Potrudil se je! Noro je bilo!
Zadnje jutro v Kabulu sem bila ob 9. zjutraj na cesti, sem hotela samo na hitro skočit v štacuno čez cesto, še preden bi me ugrabili sumljivi tipčki in sem zaslišala "blast". Spet samomorilec. Malo bolj vzhodno od moje ulice, pri Ministrstvu za obrambo se je sišalo. Nice, čas je, da se poberem domov. Mad Noro doživetje je bilo, zdaj pa naprej. Vikend bo menda lep!
Poison Ivy (Ivana Odič)