Polet - Gregor Šket: Gorsko kolo ima nešteto obrazov.
Tisti, ki prisegajo na njegovo najčistejšo obliko, so prepričani, da brez vzpona ni spusta, da je treba gristi kolena, da morajo kaplje znoja teči v potokih, da moraš na vratu čutiti utripajočo žilo, da moraš v ustih imeti okus po krvi ... Več ko je vsega tega, slajši je spust, lepša je stezica, več je skokov, prijetnejši je veter. Skratka, tisti najbolj čisti verniki verjamejo, da je vse nekakšen daj-dam, da si je treba užitek prislužiti z garanjem, da je veselje nagrada za trpljenje ...
Kljub temu se je v zadnjem času razvila posebna zvrst gorskega kolesarstva, ki ne mara tistega zoprnega dela in jo zanimajo le dobrote. Za njih je gorsko kolo kot velika žlica nutele, ki jo ližeš kot liziko. Z drugimi besedami, fantje ne marajo navijanja pedalov, ampak raje divjajo proti dolini, skačejo, se premetavajo, zganjajo čarovnije na tleh in v zraku, so mojstri ritma in občutka.
Za te hedoniste na kolesih so ustvarili gorskokolesarske parke. Kje? Najbolj pogosto na smučiščih. Na pobočjih, na katerih pozimi vladajo smučarji, poleti ponavadi vlada mrtvilo. V najboljših primerih se tam od maja do novembra pasejo krave. A ne več. Poleti na smučiščih »smučajo« bajkerji. S tem so ubili več muh na en mah. Žičničarji so dobili službe tudi poleti, ko so njihove naprave ponavadi mirovale, zdaj pa veselo brnijo. Prav nič nimajo proti, če tudi poleti prodajajo vozovnice. O kolesarjih pa tako in tako ni smiselno izgubljati besed. Oni so mojstri improvizacije, kolesarski džezerji, vitezi domišljije. Zdi se, kot da v šoli ne bi imeli fizike, saj jih gravitacijski zakoni prav nič ne brigajo. A po drugi strani imajo fizikalne zakone v svojem DNK-ju. Vse jim je jasno, v njihovih možganih se prikazujejo idealne linije in pravilni koti. Ko svoje glave naravnajo na pravilne frekvence, na katerih ni prostora za strah, ustvarjajo umetnine.
Na začetku je prizor dokaj nenavaden. Poleti so smučarske proge povsem drugačne, kot kadar so prekrite s snegom. Tudi sedežnice in gondole v svojem bistvu ne spadajo v poletni kontekst. A se jih da izkoriščati tudi za gorsko kolesarstvo. Treba pa se je na novo naučiti usesti na sedež. Pravzaprav je treba najprej obesiti kolo na poseben kavelj. Nato se usedeš na naslednji sedež. Ko prideš na vrh, počakaš, da se sedež pred tabo, s katerega binglja tvoje kolo, obrne proti dolini. Šele potem snameš kolo. Na začetku je nekaj živčnosti, a že po nekaj poskusih gre kot namazano. Naslednjo sekundo je vsa gora tvoja. Vožnja po gorskokolesarskih parkih je kombinacija spusta, freerida, slope sloga, BMX-a. Ponavadi proti dolini vodi več poti. Najbolj drzni se seveda podajo na skakalnice. Tiste največje so izzivi planiškega kalibra. Nekateri pravijo, da fantom, ki se mečejo v globino, manjka nekaj kolesc v glavi, a v resnici so čisti geniji. Zaupajo sebi, kolesu in konstruktorju skakalnic. Tisti, ki to umetnost resnično obvladajo, vedo, da je vse odvisno od tega, kako je narejeno pristajališče. Doskok mora biti namreč narejen pod ravno pravim kotom. Na prvi pogled je videti varneje, če bi doskočili na ravno. A to je čista pomota. Če po skoku, ki v dolžino meri tudi več kot deset metrov, pristaneš na ravnino, ne pomagajo niti največji blažilniki. Če pristaneš na klancu, pa komaj začutiš, kdaj si se dotaknil tal. A pot do tja vodi prek manjših skakalnic. Saj tudi orli ne gredo kar naravnost na planiško velikanko.
Pomota je tudi prepričanje, da med spustom ne teče znoj. Teče in to še kako! Pa tudi mišice bolijo, na rokah in nogah. Ko v enem dnevu opraviš petnajst s skoki in drugimi objekti prepredenih voženj, si zvečer več kot prijetno utrujen. Poleg tega se je v gorskokolesarskem parku možno naučiti prvin, ki ti tudi na običajnih turah pridejo še kako prav. Tam namreč spoznaš, kako se obnaša kolo, kako ravnati v kritičnih trenutkih, kako skočiti. Skratka, pridobiš občutke, ki jih ne moreš nikjer drugje.
Res je, da je odstotek zasvojencev, ki jih gorsko kolesarstvo zanima le v parkih, razmeroma nizek. Po raziskavi nemške revije Bike le okoli pet odstotkov. Precej več je takšnih, ki ob vragolijah v parkih zganjajo še kakšno drugo obliko tega športa, se pogosto odpravijo na turo ...
Žičnice so lahko tudi učinkovit pripomoček pri pridobivanju višinske razlike. Z njimi se v nekaj minutah znajdeš v visokogorju in se tam odpraviš na turo, za konec pa te čaka še neskončen spust v dolino.
Kje so najboljši parki? Kar nekaj svetovno priznanih smučišč je v poletnih mesecih organiziralo parke za gorske kolesarje. Nekateri so postali pravi kolesarski Disneylandi.
Whistler, Britanska Kolumbija, Kanada
Vancouver je gotovo kraj, kjer se rojevajo najpomembnejše gorskokolesarske novosti. Pobočja nad mestom, ki je leta 2010 organiziralo zimske olimpijske igre, so dobesedno prepredena z nenavadnimi objekti, ki si jih navadni smrtniki ne morejo zamisliti, tudi če uporabijo vse domišljijske rezerve. To kraljestvo se imenuje North Shore in velja za zibelko najbolj norega gorskokolesarskega ustvarjanja. Tam svoje vragolije pilijo Wade Simmons, Ritchely Schley, Thomas Vanderham ...
Če se od Vancouvra pelješ dobrih sto milj proti severu, po cesti, ki se imenuje Sea to Sky Highway, prideš do Whistlerja. Pozimi je tam najboljša smučarija v Severni Ameriki. Poleti pobudo prevzamejo kolesarji. Park v Whistlerju je gorskokolesarska Meka, sveti kraj, romarska točka, kamor enostavno moraš iti. Tam je bilo posnetih na desetine adrenalinskih filmov, tam nastajajo fotografije najboljših gorskokolesarskih revij ... Predvsem pa so Kanadčani mojstri svoje obrti. Poti, skakalnic, »wallridov« in drugih objektov je tako rekoč neskončno. Kupiš si dnevno, tedensko, mesečno ali sezonsko vozovnico in uživaš v nedogled.
www.bike.whistlerblackcomb.com
Les Portes du Soleil, Francija
Les Portes du Soleil je gigantski smučarski kompleks na švicarsko-francoski meji, ki med Mont Blancom in Ženevskim jezerom povezuje kar trinajst smučarskih krajev. Med najbolj znanimi so Avoriaz, Morzine, Chatel, Morgins, Champery, Les Gets. Pozimi ponujajo kar šesto petdeset kilometrov urejenih prog, kar jih skupaj s francoskimi tremi dolinami uvršča med največja smučišča v Evropi. Poleti skoraj vsak izmed teh krajev ponuja svoj gorskokolesarski park.
V teh krajih se je pisala tudi zgodovina gorskega kolesarstva, saj je bilo v Les Getsu, Chatelu in Champeryju organiziranih kar nekaj tekem svetovnega pokala in svetovnih prvenstev. Zato sploh ni presenetljivo, da se »sončna vrata« poleti spremenijo v gorskokolesarski raj. Tam na svoj račun pridejo tako ljubitelji parkov kot tudi tako imenovani enduro kolesarji. Glede na to, kako obsežno je to območje, je možno med parki potovati kar z žičnicami in seveda kolesi.
www.portesdusoleil.com
Saalbach-Hinterglem, Avstrija
Tudi Saalbach in Hinterglem sta si športno slavo prislužila pozimi. Na tamkajšnjih smučiščih je bilo leta 1991 organizirano celo svetovno prvenstvo v alpskih disciplinah in seveda na desetine tekem svetovnega pokala.
Avstrijci so poleti tam uredili vrhunski gorskokolesarski park in uredili prekrasne proge za gorske kolesarje. Park v Saalbachu velja za enega najboljših v naši bližnji okolici. Sicer pa je pri naših severnih sosedih še nekaj zelo zanimivih parkov. Najbolj znani so v Leogangu, Wagrainu in Schladmingu.
www.saalbach-mtb.com
Kranjska Gora, Slovenija
Kranjska Gora je tisto smučarsko središče, ki je slavo slovenskega smučanja poneslo v širni svet. Največ zaslug za to ima seveda vsakoletni pokal Vitranc, ki je že pol stoletja redna postaja najboljših smučarjev sveta.
A ko skopni sneg, Kranjsko Goro zavzamejo gorski kolesarji. Tam je Gorazd Stražišar že pred dobrim desetletjem uredil vrhunski gorskokolesarski park, ki je vsako leto večji. Gozdički ob sedežnici Vitranc I so dobesedno prepredeni s progami in objekti, ki so prilagojeni kolesarjem vseh slogov, znanj in stopenj poguma. V poletnem času (do konca septembra) je park odprt vsak dan.
www.bikepark.si
Mariborsko Pohorje, Slovenija
Pozimi je Pohorje znano po legendarni Zlati lisici. Poleti pa tam že veliko let kraljujejo gorski kolesarji. Tam imajo vrhunsko progo za spust, na kateri je bila že leta 1999 na pobudo Andreja Dekleve organizirana prva tekma svetovnega prvenstva. V naslednjih letih je bilo tekem na najvišji ravni še kar nekaj, in to ne le v spustu, ampak tudi v krosu in štirikrosu. Seveda je razumljivo, da Mariborčani poleti pohorsko vzpenjačo uporabljajo za gorsko kolesarstvo, na svojih pobočjih pa so uredili odličen park, ki je do konca septembra odprt vsak dan.
www.bikeparkpohorje.si
Javornik, Slovenija
Tudi na Notranjskem so doma pogumni kolesarji. Oni prisegajo na gorskokolesarski park Javornik, ki v gozdovih ob dvosedežnici ponuja vrhunske proge in objekte. Park je odprt ob sobotah in nedeljah.
www.mtb-javornik.si
Sicer pa so gorskokolesarski parki urejeni še na nekaterih drugih slovenskih smučiščih, na primer na Rogli in Krvavcu ...
Gregor Šket