Slovenske novice, 07.03.06 - Boštjan Fon: 28-letnega študenta Gorazda Bizjaka je pokopal plaz
07.03. 10:17: Se opravičujemo za napako - Popravljen dostop do objave
Slovenske novice, 7. marec 2006
Dan v novicah
Snežna gmota mu je vzela življenje
Kranjčan Gorazd Bizjak je s prijateljem kljub opozorilom in odsvetovanju gibanja v visokogorju v nedeljo odšel na Viševnik — Ob vrnitvi ju je zajel plaz in pokopal 28-letnega študenta, ki mu ni bilo več pomoči — Strokovnjaki opozarjajo: izogibajte se prečkanju strmejših pobočij in grap ter njihovih podnožij in zavetrnih strani vzpetin
Rudno polje, Kranj, 6. marca: Turna smuka z Viševnika, 2050 metrov visoke gore, enega od najvišjih vrhov v grebenu, ki ločuje Pokljuško planoto od doline Krme, je med poznavalci te panoge znana kot ena najlepših. Po strmem vzponu ljubitelje gora pričaka čudovit razgled na vrhove okoli Triglava, Pokljuko in Bohinjske gore. Poleti lahko tisti z nekoliko več kondicije od Viševnika nadaljujejo pot po visokogorski pokrajini proti Blejski koči ali Vodnikovemu domu, pozimi pa sta za sestop s smučmi primerni dve smeri. Zahtevnejša vodi od Srenjskega prevala do smučarskega dela na severni strani Viševnika, klasična, ki jo presmuča večina turnih smučarjev, pa gre po vzhodnem grebenu proti Zlatim vodam in naprej proti urejenemu smučišču nad kasarno Rudno polje. Po tej smeri sta se v nedeljo opoldan odpravila tudi 28-letni študent
Gorazd Bizjak iz Kranja, ki je že nekaj časa živel v Ljubljani, in njegov dvajset let starejši prijatelj. Žal se ni izteklo po njunih načrtih.
Strokovnjaki za visokogorje so že pred vikendom svarili, da so za gibanje v gorah v tem obdobju potrebni številne dodatne izkušnje in znanje ter podrobno poznavanje lokalnih razmer pri presoji pred plazovi varnih območij: »Izogibajte se gibanju prek strmejših pobočij in grap (žlebov) ter njihovih podnožij in zavetrnih strani vzpetin.« Dvojica, ki je opravljala sestop s smučmi, se je med vrnitvijo v dolino v trenutku znašla v oblačnem vremenu s padavinami. V Julijskih Alpah je nad 1500 metri zapadlo do 130 centimetrov snega, med sneženjem pa je pihal močan jugozahodnik, v nedeljo čez dan se je obrnil v severovzhodnik in nastala so obsežna območja napihanega snega. Začeli so se prožiti plazovi s strmejših pobočij.
Pod Zlatimi vodami ju je ujela sila plazečega snega. Prijatelj se je obdržal na površini plazu, ki je bil velik približno 30 krat 80 metrov, Kranjčana, ki je delal kot zunanji sodelavec na šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani, pa je pokopal meter globoko. Po prejetju obvestila so kljub nemogočim vremenskim razmeram proti Pokljuki krenili gorski reševalci iz postaj GRS Bohinj in Radovljica. »Pri ponesrečencu sta bila prva dva gorska reševalca in policist gorske enote, ki so se takrat zadrževali v vojašnici na Rudnem polju,« je povedal vodja reševanja Janez Rozman s postaje GRS Bohinj. On in njegovi gorski reševalci so hiteli iz smeri Stare Fužine proti pobočju tik pod Zlatimi vodami: »V skupini je bil tudi zdravnik Andrej Kunstelj. Upali smo, da bomo ponesrečenca v dolino pospremili živega, saj smo med potjo izvedeli, da so ga že odkopali izpod nekaj več kot meter debele snežne odeje. Žal ga kljub strokovni reanimaciji nismo mogli obuditi v življenje.« Rozman je dodal, da je v akciji sodelovalo petindvajset reševalcev, ki so se kljub obupnim vremenskim razmeram in objektivno veliki nevarnosti odzvali neverjetno hitro.
Vrata stanovanja v Ulici Tuga Vidmarja 6 v Kranju, kjer je še pred nekaj leti živel pokojni skupaj z mamo Nežo, so bila zaprta, zadaj tišina. Od sosedovih smo izvedeli, da je Gorazd pred leti, ko je odšel na študij na akademijo za likovno umetnost v Ljubljano, večino časa živel v prestolnici, mami pa se je držala bolj zase. Eden izmed stanujočih v bloku je povedal, da se spominja Gorazda kot veselega in nad športom navdušenega fanta. Ni mogel verjeti, da se mu je lahko zgodilo kaj tako krutega: »Šele začenjal je svojo odraslo življenjsko pot, in kot sem ga poznal, bi bil zelo uspešen v poslu. Ves čas študija se je v Ljubljani preživljal praktično sam, bil je priden in zagrabil za vsako delo. Bil je strokovnjak za računalnike, kaj točno je delal, pa ne bi mogel povedati, ker sem prestar. Govorili pa so, da je mojster z ekranom in tipkovnico.« Gorazdove prijatelje smo srečali na kranjskem pokopališču, toda niti za trenutek se niso hoteli zaustaviti ali nam zaupati kaj o fantu, ki je bil, čeprav je živel v Ljubljani, še vedno poznan sosedom. Menda so urejali vse za zadnje slovo, nato pa tiho sedli v avtomobile in se odpeljali proti prestolnici.
»Slišala sva se pred nekaj dnevi,« je povedal o sinu Uroš Bizjak, Gorazdov oče. Čeprav družina ni več živela skupaj in je očeta in sina ločevalo na stotine kilometrov, nista izgubila stika. »Gorazd je bil neke vrste umetnik, zelo dobro je slikal in bil je zelo priden,« nam je iz španske Palme de Mallorce, kjer vodi zasebno podjetje, povedal Bizjak. Vest o nesreči pod Viševnikom ga je strla, toda kot pravi, bo poskušal najti letalsko povezavo s Slovenijo in priti na slovo od sina.
Boštjan Fon