Večer, 16.08.2005: Pro in contra, Davo Karničar / dr.Matej Tušak
Pro&contra
So podvigi ekstremnih športnikov smiselni?
Davo Karničar, ekstremni smučar in alpinist: "Ekstremizem je logična, normalna posledica ukvarjanja z neko dejavnostjo. Če se je lotiš zares, vedno pripelje do ekstremov, ki spremenijo do takrat uveljavljeno prepričanje, kaj se da narediti in na kak način, kaj pa se ne da. Ekstremi premikajo meje mogočega naprej, pa to ne velja samo za človeka, ampak tudi za opremo, tehniko, znanost...
Res pa je, da so ekstremi vedno težko razumljivi. Morda jih je laže dojeti v znanosti kot v športu, kjer ljudje izpostavljajo sami sebe. Sploh v današnjem času, ko se zelo malo ljudi ukvarja s težjim fizičnim delom, ko so ljudje "scarkljani", je širšemu krogu fizični napor težko razumljiv. Ampak skozi zgodovino se je človeštvo, tudi za preživetje, moralo lotevati ekstremnih naporov. In s tem še danes ni nič narobe.
Narediti nekaj, česar ni še nihče, poskusiti nekaj novega, se mi zdi absolutno smiselno, toda le, če ob tem poskrbiš za maksimalno varnost. To pomeni, ne na način, kot se danes premnogi lotevajo adrenalinskih športov, po geslu: "Kar bo, pa bo." Nasprotujem vsakomur, ki to počne "na horuk", za dokazovanje poguma.
Če hočeš narediti nekaj, česar še nihče ni oziroma še nikomur ni uspelo, veš, da boš moral vložiti več kot tisti, ki je to že poskušal, se telesno in psihično bolje pripraviti. Sem sodijo preudarnost, natančno načrtovanje, poskus predvideti vse, kar te čaka. Pa tudi to še ni dovolj. Sam se zelo dobro zavedam, da je tudi sreča zelo pomembna. Če mi uspe nekaj narediti, sem seveda zelo vesel, vendar vem, da to ni zgolj moja zasluga, četudi sem se maksimalno pripravil in potrudil, ampak da gre vedno tudi za splet okoliščin. In zato sem zelo hvaležen sreči.
Z leti ukvarjanja z ekstremnim smučanjem pa sem prišel do še enega spoznanja. Ekstremov vseh vrst se je treba lotiti tako, da pri tem izpostavimo sebe, ne pa drugih, da drugi ne trepetajo zate in ne trpijo zaradi posledic tvoje odločitve. Seveda mi je jasno, da tega v celoti nikoli ni mogoče uresničiti, da tvoji bližnji nikakor ne morejo ostati povsem zunaj tega, kar počneš. Je pa mogoče vse skupaj zastaviti tako, da jim pustiš jasno sporočilo, da se boš pri svojem početju maksimalno potrudil, da pa boš to na vsak način naredil varno.
Lotiti se ekstremnih podvigov z geslom "Ali mi bo uspelo ali pa bom umrl" pa pomeni preveliko izpostavljanje drugih. Resda je bilo gladiatorstvo vedno sestavni del športa, toda ukvarjanje z ekstremnimi športi na tak način nikakor ni nujno, tudi za potrebe oglaševanja ne."
Zvezdana Bercko
Dr. Matej Tušak, športni psiholog: "Ali so podvigi ekstremnih športnikov smiselni ali ne? Zagotovo so, vprašanje je le, za koga. V prvi vrsti je treba razrešiti vprašanje različnih ekstremnih športov. Alpinizem, smučarski skoki, smuk, padalstvo in podobno so klasične množične športne discipline, ki zahtevajo razvoj vrhunskega športnika v fizičnem in psihičnem pogledu, zato je doseganje tovrstnih vrhunskih podvigov smernica za razvoj športne panoge v bodoče. Je orientacija športnikom, kaj je vrhunski dosežek, je odsev najvišje trenutne stopnje nekih znanj na planetu, cilj, kamor stremijo vsi in je po drugi strani tudi izpolnitev vseh individualnih želja tekmovalca. Če je v tem pogledu dosežek zanimiv tudi za sponzorje, toliko boljše. A žal ni vedno tako. Slovenska padalska reprezentanca denimo se že leta vrača z največjih tekmovanj z medaljami, celo zlatimi, a so njihovi uspehi pogosto komaj opaženi. Pa naj še kdo reče, da zlata medalja na svetovnem prvenstvu v padalstvu ni vrhunski ekstremni dosežek.
Po drugi strani imamo mnoge ekstremne dosežke tako imenovanih kvazišportnikov, ki se v ničemer ne držijo pravil življenja in treninga, ki velja za vrhunski šport. Tovrstni športniki tekmujejo v disciplini, ki ni v nobeni klasifikaciji MOKa navedena kot športna panoga. Čeprav ne gre za "življenjsko tveganje" - ali pa vsaj ne večje tveganje, kot je učenje dijaka zadnji mesec pred maturo - jim sponzorji namenijo enormno veliko pozornost in jih na koncu prinesejo v Slovenijo kot nacionalne junake. A tudi v takem primeru tovrstni podvigi imajo neki smisel. Vsekakor največjega za posameznika, ki je s tem izpolnil osebno željo po uveljavljanju. Je pa res, da vsi dosežki, ki jih mediji pravilno prikažejo, lahko služijo tudi promociji slovenske države navzven ali krepitvi nacionalne pripadnosti navznoter. Oboje ima pozitiven učinek na motivacijo in zadovoljstvo posameznikov in družbe, zato je lahko še tako nerazumljiv ekstremni dosežek (npr. tridnevno visenje z drevesa) prispevek k tistemu, čemur pravimo "javno dobro".
Sam bi rad na tem mestu poudaril le nujnost, da mediji razumejo in pravilno sporočijo javnosti, kaj je vrhunski športni dosežek in kaj je le zanimiva (športna) atrakcija, o kateri vsi poročajo. Pa da ne bo pomote. Dosežki Tomaža Humarja vsekakor sodijo v najvišji del vrhunskega športa, a imajo hkrati tudi močno medijsko konotacijo zanimive športne atrakcije, kar pa je za alpinizem lahko tudi zelo koristno."
Milan Lazarević